Strgana žitna veriga
Kalkulacije Kmetijskega inštituta Slovenije so nedvoumne. 186 EUR stroškov so imeli letos kmetje, če so hoteli pridelati tono pšenice krušne kakovosti. Odkupovalci tega ne priznavajo, ampak ob navajanju letošnjega izjemnega padca borznih cen zlatega zrnja, za tono krušne pšenice ponujajo od 150 do 170 EUR in celo za najkvalitetnejšo pšenico t.i. izboljševalko, katere pridelava zahteva precej več stroškov, niso pripravljeni odšteti s strani Kmetijskega inštituta izračunane lastne cene.
Kmetje so torej letos spet primorani zlato zrnje prodajati z izgubo in kot to ne bi bilo dovolj žalostno, nagaja še vreme. Deževje, ki je letos žetev že večkrat prekinilo, vztrajno znižuje kakovost zrnja in marsikje bo poslabšanje v teh dneh usodo zapečatilo, saj bo pšenica, ko se bo posušila, primerna le še za krmo živini.
V Sloveniji letno potrebujemo 150.000 ton krušne pšenice. Lani so jo odkupovalci odkupili 70.000 ton, kar pomeni, da je letos dobra polovica kruha, ki ga Slovenci pojemo, spečena iz tujega žita. Zaradi vremenskih tegob je pričakovati, da se bo letos odkup krušne pšenice več kot razpolovil, to pa pomeni, da bo v letu, ki je pred nami, na naših mizah le še petina slovenskega kruha.
Namen vzpostavitve žitne verige je bilo prizadevanje, da bi v Sloveniji dvignili samooskrbo s krušnimi žiti. To naj bi dosegli z dogovorjeno pridelavo in partnerskim odnosom med pridelovalci in odkupovalci. V tem partnerskem odnosu naj bi osrednje mesto imela t.i. poštena cena, ki naj bi enim in drugim omogočala poslovanje na dolgi rok.
A prav vsakoletno barantanje s figo v žepu, pri določanju odkupne cene, je temeljni kamen spodtike. In tako se je te dni kot kaže dokončno strgala že minula leta precej nategnjena žitna veriga. Kmetje se čutijo izigrani, mlinarji pa kažejo na cene pšenice na Madžarskem in Hrvaškem, ter svarijo, da bodo naši peki posegali po lahko dosegljivi ceneni moki iz soseščine, če bodo sami predragi.
In tako smo pri tretjem členu verige, ki previdno molči, saj ali je v lasti trgovcev, ali pa mu le ti uspešno narekujejo cenovno politiko. Tudi trgovci, četrti člen, modro molčijo. Cene kruha namreč ostajajo nespremenjene, pa čeprav žito zadnje mesec na borzah dosega rekordno nizke cene. Pa saj drugače tudi ne more biti, ko pa strošek pšenice v kilogramu kruha znaša le dobrih sedem (7) odstotkov.
Se bomo zdramili vsaj potrošniki, tako pomemben peti člen verige od vil do vilic in zahtevali, da se končno naredi red na področju zavajanja z napisom slovensko in domače, ki smo mu vsak dan priče?
Čim več dobrega, doma spečenega kruha vam želim! In spoštovanja vseh rok, ki so bile potrebne, da ga lahko uživamo!
