Slovenci niso razočarali
Slovenija | 16.07.2014, 14:30
Tokrat so anketarji skoraj povsem zadeli volilni izid zmagovite stranke. Na krilih za ta letni čas čisto solidne, približno polovične volilne udeležbe je Stranka Mira Cerarja, če se morda čez volilni prag vendarle ne prebije SLS, potolkla dosedanji rekord LDS po številu osvojenih sedežev. Tudi sicer se je v marsičem ponovilo Bajukovo in Drnovškovo leto 2000.
Spomini na leto 2000
Tudi takrat je marsikdo na desni sredini vse do zadnjega upal, da se ankete vendarle motijo in da zmaga liberalnih demokratov vendarle ne bo imela svetopisemskih razsežnosti. Kot takrat so se takšna pričakovanja za jalova izkazala letos. Slovenski volivec je v svojem neizprosnem nagonu po ohranjanju starega, znanega, nespremenjenega razmeroma množično drl na volišča in podelil Miru Cerarju skoraj mesijanske atribute. Položaj, ki je nastal, je hecen. Od zunaj je njegovo glasovanje res videti kot glasovanje proti okoreli strankokraciji in obrabljenim obrazom, kakor ga bo razumel tudi kak opazovalec iz tujine. Navsezadnje stranke pred dvema mesecema sploh še ni bilo, po približni oceni pa je vsaj dvaintrideset od njenih šestintridesetih poslancev politično precejšnjih anonimnežev. Ampak po drugi strani s Cerarjem, nenazadnje glede na strukturo njegovih glasov, spet zmaguje leva sredina, tista opcija torej, ki je od leta 1992 dobila vse volitve razen enih in imela predsednika vlade kar šestnajst in pol od zadnjih dvaindvajsetih let.
Tukaj smo seveda pri značilno slovenski zgodbi. Kljub vsesplošnemu stokanju povprečnemu Slovencu še na misel ne pride, da bi za razmere okrivil tiste, ki so imeli škarje in platno v rokah daleč največ časa v zadnjih sedmih desetletjih. V tem primeru bi namreč moral kakšno napačno odločitev pripisati celo samemu sebi. A kdaj, lepo vas prosim, se je kleni Slovenec že zmotil? Cerar je potem takem še ena v vrsti paničnih izbir ohranjanja statusa quo. Čeprav moramo priznati, da se je na sredino, celo na obrobje desne sredine zažrl mnogo bolj kot Janković pred njim.
To lahko še enkrat več prikliče vzporednico z volitvami leta 2000. Takrat je Drnovškov prodor proti desni prepolovil SLS, okrepljeno z večino funkcionarjev, a le z maloštevilnimi volivci nekdanjih krščanskih demokratov. Zdaj je Cerar stranko slavnega imena očitno potisnil čez parlamentarni prag. Obenem se je vsaj deloma polastil zmernejših volivcev SDS, kar je sicer uspelo že Pahorju leta 2008, a so takrat Janševi izgube prekrili s širjenjem po desni. Tokrat tam ni bilo več česa pobrati.
Pozabljeni »mali človek«
Nasploh se je verjetno moč strinjati, da je SDS ob kopici nocojšnjih poražencev nemara kar največja osmoljenka. Res je, Jankovićeva PS je ostala brez devetdesetih odstotkov volivcev, Državljanska lista je padla v peto ligo, Šoltesova druščina se je izkazala za prvo slovensko »stranko za štirinajst dni«. Ampak jedrni volivci levice ravnajo pač tako, da v njihovih očeh nobena stranka nima samostojne vrednosti, niti če jo vodi ideološko neoporečni ljubljanski župan, ne. Državljanska lista po svoji vlogi pri padcu Janševe vlade in odhodu vseh vidnih članov razen Viranta prav tako ne bi smela biti preveč razočarana.
Z demokrati je drugače. Kljub slabim znamenjem, ki so jih prinesli evropske volitve in predvsem arhivski referendum, na kar smo opozorili tudi na našem portalu, se je vse do zadnjega zdelo, da bi lahko bili ob ugodnih okoliščinah še vedno v igri za relativno večino. Toda na volilni večer jim ne le ni uspelo obdržati že tako sorazmerno skromnega odstotka izpred treh let, marveč so nevarno podrsali po psihološki meji petine glasov. Eden od razlogov bo bržčas ta, da tokrat drugače kot na treh zadnjih volilnih preizkusih niso mogli veliko ponuditi politično manj opredeljenemu, nejasno profiliranemu, sredinskemu volivcu. Ni se izšel njihov račun, da bo ta v kalvariji Janeza Janše prepoznal svojo lastno, da jo bo znal povezati s svojimi doživljanji pomanjkljivosti te države in njenih institucij. Ne, na volilni dan je povprečni Slovenec jasno povedal, da mu je za političnega zapornika Janšo vseeno. Ne samo, da se ne poistoveti z njegovim položajem, temveč v njem privoščljivo vidi kaznovanega predstavnika sebi popolnoma tujega političnega esteblišmenta. Da bo že naslednjo minuto klečeplazil pred najbližjim lokalnim predstavnikom istega esteblišmenta, je kajpak druga zgodba. In če volivec ni zmogel potegniti enačaja med splošnim stanjem slovenske družbe in dejstvom, da je vodja opozicije za zapahi v času parlamentarnih volitev, mu je od ponudbe SDS komaj kaj ostalo. Torej je raje ostal doma ali volil Cerarja. Menda se je približno šest odstotkov nekdanjih volivcev Janševih odločilo celo za Združeno levico.
Res je kajpak še, da je prav Janševa odsotnost v ključni fazi predvolilnega boja dodatno okrnila privlačnost SDS-a za povprečnega volivca. V močno personalizirani slovenski politiki je predsednik SDS ključni obraz svoje stranke. Čeprav kot tak marsikomu že v startu povzroči ošpice, je doslej kljub vsemu pritegnil del volilnega telesa kot znan »človek akcije« in razmeroma učinkovit ministrski predsednik. Njegovi namestniki tega niso zmogli. Za nameček so ob Cerarju odpadla negativna čustva, ki so ob njegovem predhodniku Jankoviću marsikomu narekovala oddajo glasu za Janšo.
Nenazadnje bi se bilo smiselno pogovoriti o nenavadno živahnem angažiranju katoliških hierarhov v zadnji fazi predvolilnega boja. Gotovo ima to dve ravni, eno pred zgodovino in drugo v kontekstu čisto profanih predčasnih volitev, a vsaj učinek na slednji je očitno povsem izostal, če ni bil celo nasproten. Kar je bržkone tema za posebno kolumno.
Novi Drnovšek?
Končno še beseda ali dve o Cerarju kot »novem obrazu«. Priznati je treba, da je s svojo že nekaj let trajajočo navzočnostjo na slovenski sceni, pa tudi s tem, da vse do zadnjega časa ni sodil med tiste pravnike, za katere si lahko že, ko si prebral njihovo ime in priimek, uganil, kakšno bo njihovo mnenje, manj »nov«, kot je bil Janez Drnovšek leta 1989 ali Danilo Türk leta 2007. Zato je nekaj upanja, da ju morda ne bo v vsem posnemal v vojaški poslušnosti političnemu bloku, iz katerega so vsi trije izšli. Če o Türkovi barbarski nerodnosti pri izkazovanju te poslušnosti ne kaže izgubljati besed, je v zvezi z Drnovškom dovolj opozoriti na njegov nepozabni vložek iz Možinovega dokumentarca, ki kar natančno pokaže omejen domet tega »svetniškega« poglavitnega arhitekta sodobne Slovenije in zvestega izvrševalca najdelikatnejših nalog poosamosvojitvene restavracije. Na podlagi tega tudi pri Cerarju obstaja bojazen, da izvolitev šestintridesetih poslancev »iz nič« ne bo brezplačna, kakor na tem svetu ni niti navadno kosilo, in jo bo treba povrniti s podobno ustrežljivostjo, kot je svoj meteorski vzpon povrnil Drnovšek.
Kaj sploh ostane?
Čisto iskreno se moram vprašati, čemu naj sploh še služi moje in naše modrovanje na Časniku. Očitno med doživljanjem večine Slovenk in Slovencev in našim trobezljanjem o nujnosti odprave globokega neravnovesja v družbi vsaj glede na volilni izid ni mnogo stičnih točk. Ali ne bi bilo potem bolj pošteno, da bi umolknili in se posvetili čemu za skupnost koristnejšemu? Ne. Prav minuli večer nas zavezuje, da smo še bolj glas tiste očitno kopneče, a dragocene manjšine, ki je bila večino zadnjih desetletij in bo očitno tudi v prihodnje odrinjena na rob. In ki meni, da sedem ne more v nobenem primeru biti več kot sedemdeset.
