Grške prigode, prvi del (12. radijske počitnice)
| 25.06.2014, 22:46 Tone Gorjup
Kako smo potovali v Grčijo? Tržaško pristanišče je bilo kljub nočnim uram zgodnje sobote precej živahno. Naše avtobuse so poslali na odmerjena parkirišča in nas pustili čakati. Italijanski redarji so Pkričali drug čez drugega, mahali z rokami in usmerjali avtomobile, ki so prihajali na ladjo - trajekt. Precej jih je imelo slovenske registrske tablice. Mimo nas so vozili tovornjaki … Ko je prišel do prvega avtobusa grški kapitan in v polomljeni angleščini začel razlagati, kaj vse potrebujemo za vstop na ladjo, se je izkazalo, da nismo povsem pozabljeni. Dobili smo karte za ladjo in zatem še ključe kabin. Z ročno prtljago smo zapustili avtobuse in se odpravili do vhoda v ladijski trup. Pri vhodu so nas čakale tekoče stopnice in hitro smo bili v sedmem nadstropju pri recepciji, od koder so nas usmerjali h kabinam. Nekateri so se hitro znašli, drugi z malo več truda poiskali vrata kabin in dobili smo vsak svojo posteljo.
Dobra ura nas je ločila od odhoda, zato smo šli čakat na ladijsko palubo in opazovat mesto, ki nam zveni, domače, čeprav ga ne poznamo najbolje. Pristaniški del z žerjavi, pomoli, razno mehanizacijo in svojimi stavbami za potrebe ladjarjev zakriva središče mesta, ki je z ladje težko prepoznaven. Šele ko se ladja začne odmikati od obale, se razkrije del mesta, pred nami so Milje, rob Debelega Rtiča, poraščen z vinogradi. Koper se še skriva, zato pa so v jutranjem soncu pred nami razprostrti klifi med Izolo in Strunjanom. Sveti Jurij nad Piranom se blešči v sončni svetlovi in malo naprej gosto pozidan breg Črnega vrha na hrvaški strani. Pred desetletji je bilo tam le pusto kamenje, nato je zraslo strnjeno počitniško naselje, zato zdaj zahtevajo del Piranskega zaliva. V vetrovnem jutru se odpre še preostali del slovenske obale, a ne za dolgo, saj je ladja precej hitro plula proti odprtemu morju. Ker je bila za nami neprespana noč, smo odšli spat. Zbudila so nas opozorila, da se bližamo Anconi.
Kar nekaj časa je trajalo, da smo dvignili sidro in nadaljevali pot vzdolž Jadranskega morja. Morda smo stali precej dolgo tudi zato, da bi si lahko v miru ogledali ladjo, saj se je med vožnjo neprestano tresla, kot bi se vozili po makadamu. Lahko smo si vzeli čas za ogled Ancone s palube, saj je mestno jedro strnjeno v pristanišču in so znamenite stavbe s cerkvami na prvem mestu skoraj na dosego roke. Ob štirih popoldne smo se zbrali na palubi s svojimi vodiči, da bi skupaj odkrili najnujnejše kotičke plavajočega mesta, a ni bilo potrebno, saj se je večina znašla že prve trenutke po prihodu na ladjo. Ob petih je sledila sveta maša v dvorani pri recepciji. Sveti Alojzij in njegovo življenje sta ji dala ton, pa seveda tudi godovnjaki, saj jih ne manjkalo. Od glavnega celebranta pri oltarju do šoferja avtobusa se jih je zvrstilo kar nekaj.
Prvi sončni zahod na ladji in spet se je znočilo. Svetovno prvenstvo v nogometu je bilo krivo, da se je večer podaljšal v noč. Prva tekma je hitro minila. Slavila je Argentina, ki se je vztrajno borila z Iranom in tik pred koncem pokazala, iz kakšnega testa so njeni igralci. Nekateri so si ogledali naslednjo tekmo, najbolj vztrajni še eno medtem, ko so drugi že počivali. Noč je bila kratka, nedeljska maša pa tako kot včasih ob šestih zjutraj. Ni bilo dolge nedeljske pridige, saj naj bi kmalu prispeli v dokaj novo pristanišče Igumenitso, kjer bomo stopili na grška tla. Pa se je vseeno zavleklo. V Anconi smo se zadržali dlje, kot bi bilo potrebno in tako se je načrtovan prihod zamaknil za debelo uro. Tako smo nestrpno pogledovali na obalo, ki nas je spremljala od zgodnjih jutranjih ur in pozneje še na otoke, ki so se vrstili na desni. Končno opozorilo, da se bližamo obali in da naj počakamo v dvorani, kjer smo imeli mašo. Še dobre pol ure je minilo, da smo se po tekočih stopicah spustili v podpalubje in po šestindvajsetih urah stopili na trdna tla, kjer so nas čakali avtobusi.
Zapeljali smo na avtocesto, ki povezuje Igumenitso, z osrednjo Grčijo in s Solunom na vzhodu. Graditi so jo začeli pred približno dvajsetimi leti. Speljana je med hribovitim svetom Epira, zato vodi skozi številne tunele. Lahko smo občudovali razgibano in zaenkrat še zeleno pokrajino, saj se suho poletno obdobje še ni začelo. Po nekaj urah vožnje so vozniki avtobusov zavili proti jugu, kjer leži Tesalija, z obsežnim ravninskim predelom. Na njenem robu pa razgiban svet z znamenitimi kamnitimi tvorbami, na vrhu katerih so sezidali znamenite pravoslavne samostane Meteora. Ustavili smo se precej prej in si na postajališču vzeli čas za malico, kavo in stranišče.
Kar nekaj časa smo čakali, da se je izza ovinka pokazala silhueta vitkega stebra iz okamenelega peščenjaka, na katerem je stal samostan, kot smo lahko videli na slikah. Prišli smo na nekakšen prelaz in še enega, ko smo v daljavi zagledali mestece Kalampaka, obdano s težko dostopnimi kamnitimi stolpi, od katerih so se nekateri strmo dvigali kar med hišami. Samostani s skupnim imenom Meteora so bili duhovno, kulturno in umetniško središče pravoslavja v preteklosti. Danes jih številni obiskujejo kot turistično znamenitost, saj sodijo v kulturno dediščino Unesca. Le v enem izmed njih še živijo redovnice, ki del svojega samostana pokažejo tudi obiskovalcem. V preostalih živi po nekaj redovnikov, ki skrbijo za obiskovalce, pri tem pa jim pomagajo tudi civilni uslužbenci. Danes do vseh samostanov, ki so še odprti, vodi asfaltirana cesta, ki se vijugasto vzpenja nad mestom.
Med drugim smo se ustavili pri samostanu Varlaam, ki stoji visoko na previsni skali. Do njega vodi v skalo vsekana pot, ki je z mostičkom povezana s kamnitim stolpom, na katerem stoji samostan. Od tem smo se po strmih stopnicah povzpeli do vhoda v kraj zbranosti in duhovnega življenja. Pri „vratarju“ smo plačali vstopnino in ženskemu občinstvu dali pregrinjala za rame in nekakšna krila na preklop, ki so si jih ovile okrog pasu. Izkazalo se je, da je taka oprava nujna, saj tiste, ki so bile v hlačah, še zlasti oprijetih, niso smele v samostansko cerkev ne v gornji del samostana. Samostan obsega vrsto različnih zgradb, od svetišča, predprostora, majhnih vrtičkov, kjer rastejo najrazličnejše rože in cvetje – celo dve češnji sta menihom dajali svoje sadove. Tam so shrambe za olje, žito, in druga živila. Poseben prostor z vitljem, od koder so sprejemali darove in obiskovalce, ki so jih menihi v košari potegnili od vznožja kamnite stene do svojega bivališča ter spustili nazaj, ko je bilo potrebno. Od kod jim voda smo se spraševali, saj je bil vsak košček trave ali gredice bujno zelen. Svetišča so še vedno v uporabi za bogoslužje, saj se v njih zbirajo tudi romarji, ne le radovedni obiskovalci. Tako kot druga pravoslavna svetišča, je tudi v prostorih za bogoslužje bogata zbirka ikon z ikonostasom na oltarni strani. Tudi stene s tramovi vred so poslikane, pa strop in stebrišča. Notranja oprema je ostala nedotaknjena in če želiš, se lahko usedeš, zastrmiš v podobo Kristusa, Marije ali svetnika ter se predaš molitvi in premišljevanju. Z enega samostana lahko vidiš drugega in tretjega … Dva sta povezana med seboj tudi z nekakšno žičnico oziroma košaro, s katero so si včasih izmenjavali dobrine ali bogoslužne predmete. Vsi samostani so zakladnica svetih podob, bogoslužnih predmetov in oblačil, starih rokopisov in svetih knjig …
Čas nam je izredno hitro minil in spet smo bili v avtobusih. Za hip smo se ustavili še pri samostanu svetega Štefana, Svete Trojice in že smo se poslovili od peščenih stebrov, na katerih je včasih stalo štiriindvajset samostanov. Pred nami se je odprla Tesalija, na robu katere se nahaja Meteora. Nepregledna ravnina, posejana s polji žitaric, tobaka, koruze, ponekod tudi z oljkami. Oljčni nasadi so običajno umaknjeni na valovita in strma pobočja, ki so včasih bolj skopa z zemljo, rodovitna ravnina pa je namenjena zahtevnejšim kulturam.
Z Meteorov smo se se napotili proti jugu Grčije, v pokrajino z imenom Atika, kjer kraljujejo Atene. Svet je spet postal bolj valovit, poraščen z vinsko trto in oljčnimi nasadi, mandljevimi drevesi ter drugim značilnim sadjem za te kraje. Dobro uro vožnje pred Atenami smo krenili do Egejskega morja in pri ožini, ki jo med celino in otokom Evbojo povezuje most, zapeljali na drugi največji grški otok. Nismo se več ločili od morja, dokler nismo zagledali hotelskega naselja, kjer preživljamo letošnje počitnice.
