Papež Pij X. - veliki reformator
Svet Marjana Debevec
V Vatikanu poteka študijski dan, ki ga ob stoletnici smrti sv. Pija X. pripravlja Papeški odbor za zgodovinske znanosti. Pij X. je umrl star skoraj 80 let, v noči iz 20. na 21. avgust leta 1914. Že za časa življenja so mu govorili »sveti papež«, ker se je širil glas o ozdravljenjih, ko so se osebe dotaknile njegovih oblačil. Za svetnika ga je razglasil Pij XII. leta 1954. Bil je edini papež, kanoniziran v 20. stoletju.
Nekaj mesecev potem, ko se je začela 1. svetovna vojna, je papež Pij X. izgubil lastno bitko. Skoraj 100 let pozneje je Vatikan to obletnico zaznamoval s 'študijskim dnevom' o njegovih reformah pred izzivi 20. stoletja. Najbolj se ga sicer spominjamo kot konservativnega papeža, ki je obsodil modernistične razlage cerkvenega nauka. Vendar pa je protislovno papež Pij X. tlakoval pot za bolj moderno papeževanje. „Takrat je vladala velika zmeda in prekrivanje pristojnosti. Zato je hotel Pij XI. poenostaviti in predvsem zajamčiti verodostojne odgovore“, je povedal Alejandro Mario Dieguez iz vatikanskega tajnega arhiva.
Leto dni po svoji izvolitvi je Pij X. z zakonom odvzel klavzulo, ki je laiškim oblastem dajala vpliv nad konklavom. „Vsi vedo, da si je s to reformo sveti pij X. ustvaril več smrtnih sovražnikov“, je povedal predsednik papeškega odbora za zgodovinske vede p. Bernard Ardura.
V pastirskih pismih se je odločal za preprostost in dostopnost, razveljavil je prakso, da je papež sam ter pustil ob strani stroge vatikanske predpise obnašanja. „Preselil se je v stanovanje v tretji loži. To je tam, kjer smo navajeni videti papeža za angelovo češčenje. Tako je bil prvi papež, ki je odšel iz papeških prostorov“, je še povedal p. Ardura.
Sv. Pij X. pa je bil vse svoje življenje predvsem pastir duš. V času njegovega škofovanja v Benetkah, je versko življenje doživelo novo pomlad, odrasli so bili deležni verskega pouka, povezovali so se v združenja, otroke se je skrbno pripravljalo na prvo obhajilo. Rad je imel reveže in jim je dajal vse, kar je imel. Nasprotoval je socializmu in liberalizmu ter se zavzemal za izboljšanje življenjskih pogojev za delavce, spodbujal župnijske delavske hiše, združenja za medsebojno pomoč. Za papeža je bil izvoljen 9. avgusta 1903.
