Spominska proslava v Buenos Airesu

| 19.06.2014, 06:52 Matjaž Merljak

Naša skupnost je še vedno tesno povezana z domobranstvom in povojnimi žrtvami. Saj dejansko med nami ni družine, ki ne bi imela po več svojcev v katerem izmed množičnih grobišč, raztresenih po Sloveniji. To je prišlo do izraza takoj po naselitvi v novem svetu. Že od začetnih let se ohranja tradicija, da je prva nedelja v juniju posvečena skupnemu spominu na žrtve vojne in revolucije na Slovenskem, nato pa se svečanosti vrstijo naslednje nedelje še po krajevnih domovih.

Junij je za povojno slovensko emigracijo v Argentini mesec spomina. Morda ne enako, kot v prvih letih skupnosti. Vedno manj je tistih, ki so sami preživeli medvojne dogodke in so še žive priče revolucionarnega nasilja. A tudi naslednja generacija, ki je še tesno vezana na spomin, ob vsaki obletnici globoko občuti tragedijo, ki se je v tistih letih odigrala nad slovenskim narodom. Grozo svetovne vojne je še prekosila komunistična revolucija, ki je povzročila največje gorje, kar jih more zapisati narodova zgodovina.

Letos pa je malenkostna sprememba vnesla nove okoliščine. Verjetno je bilo prvič, da je spominsko slavje potekalo dopoldan. Ideja, sad mladih voditeljev, se je porodila na Medorganizacijskem svetu. Na to nedeljo ni bilo maš po krajevnih skupnostih, da se je spomina lahko udeležilo večje število rojakov. In res je bila udeležba izredna.

Že 69 let nas loči od tragičnih dogodkov, ki so za vedno zaznamovali slovenski narod. Kočevski Rog, Teharje, Huda jama, … Sto in sto množičnih grobišč, nekatera še vedno neodkrita, ki skrivajo žrtve – naše drage, pokojne. Spomin ne zamre. Iz leta v leto se ponavlja pričevanje, čustvo se pretaka iz roda v rod. Že tretja generacija ohranja spomin, priča o žrtvi naših junakov, se jim zahvaljuje in poje domobranske pesmi. Izročilo prehaja že v četrti rod …

Tako nas žalni mesec junij vedno zbere v molitvi in počastitvi naših mučencev, ki so padali v jame v juniju leta 1945, v tisti daljni pomladi, ko so tisoči in tisoči mladih mož in fantov - domobrancev, dali svoje življenje. In tam ležijo še danes. Zaradi njih smo se zbrali v nedeljo, 1. junija, v Slovenski hiši v Buenos Airesu, kjer smo jim že pred leti postavili spomenik. Tudi letošnji spomin je organiziralo naše osrednje društvo Zedinjena Slovenija s podporo krajevnih domov.

Prekinjena tradicija popoldanskih proslav nas je zbrala že v zgodnjih urah. Bog nam je naklonil res izreden dan. Sončna jesen, tako različna in obenem sorodna slovenski pomladi, ki je narod zaznamovala tistega leta 1945.

Začetek je bil napovedan ob 10. uri, a že mnogo prej so prihajali rojaki: za pogovor, obujanje spominov, molitev v cerkvi pred našo brezjansko Marijo Pomagaj. Vsak obiskovalec je že pri vhodu dobil lično tiskan program svečanosti (izvirna zamisel in stvaritev naše umetnice Monike Urbanija Koprivnikar).

Spomin se je začel v cerkvi Marije Pomagaj z mašo, ki jo je daroval delegat slovenskih dušnih pastirjev msgr. dr. Jure Rode. Somaševala sta msgr. Mirko Grbec in župnik Franci Cukjati. Cerkev je bila polna, tako da je mnogo vernikov moralo slediti maši na dvorišču. Mašo je s petjem olepšal Pevski zbor Slomškovega doma Ex corde pod vodstvom Marte Selan Brula. Pridigo je dr. Rode navezal na praznik Gospodovega vnebohoda in na spomin naših žrtev.

Po končani maši smo se zbrali na dvorišču. Tam stoji spomenik vsem žrtvam vojne in revolucije. Ob strani spominska plošča izrecno opozarja, da so domobranci naši junaki. Na vsaki strani plošče sta bili izobešeni slovenska in argentinska zastava. Ob straneh spomenika pa dve goreči sveči: plamen spomina na pokojne.

V žalnem sprevodu so prinesli pred spomenik venec. Kot že nekaj let venec nosi predsednik mladinskih organizacij. Za njim so stopali prisotni preživeli domobranci. Vsako leto se spomnimo katerega izmed njih, ki ga ob ponovnem srečanju ni več …Venec je bil spleten iz samih rdečih nageljnov, saj je nagelj tisti cvet, ki je najbližji slovenski duši. Botroval mu je slovenski trak.

Nato je sledil trenutek, ki je posebej ganljiv. Trobenta je pozvala k molku. Franci Žnidar je iz nje privabil žalne zvoke, padlim v počastitev. Dr. Jure Rode je nato opravil molitve za pokojne, katerim so prisotni pobožno sledili in goreče odgovarjali. V dokaz, da nikdar ne pozabimo naših junakov in da smo zvesti njihovim idealom, smo vsi zapeli pesem »Mi legionarji, mi domobranci«.

Žalno slavje se je nadaljevalo v dvorani škofa Rožmana, kjer so rojaki napolnili spodnji del in galerijo. Dvorana je bila posebej pripravljena za to priložnost. Spredaj na levi strani je bil govorniški oder, za njim pa so od stropa do tal v slapu padale barve slovenske zastave, kronane z domobranskim orlom, delom mojstra Toneta Oblaka.

V globoki tišini je pred zbrane rojake stopil g. Marjan Boltežar. Lepo je, da zadnja leta govorijo zastopniki našega drugega rodu.

Kulturna akademija je nosila naslov »Pogrnjene mize« na navdihujoče besedilo istoimenske pesmi Pavla Jakopa, ki je bila tudi uvodna poezija. Ves čas so si na zaslonu v ozadju sledile slike, tako zgodovinske kot simbolične. Nastopali so recitatorji z vmesnimi pevskimi vložki skupine »Mučačas«, ki jo vodi prof. Lučka Marinček Kastelic.

Po novem dogovoru Medorganizacijskega sveta, bo zaporedoma vsaka izmed naših krajevnih skupnosti priredila žalno akademijo. Letos je kot prvi slavnost pripravil Slovenski dom San Martin. Potrebno je, da jim izrečemo izredno priznanje, saj je bila celota visoko kakovostna in izvedba brezhibna.

Naj v priznanje in zahvalo navedemo imena tistih, ki so akademijo pripravili in izvedli.

Zamisel in izbor besedil sta bila na skrbi Vere Breznikar Podržaj; režija: inž. Tone Podržaj. Nastopali so mladi fantje in dekleta, ki so res občuteno podajali besedilo posameznih pesnikov.

Omenimo še, da je bila slika na programu delo Ivana Bukovca - Resnica odrešuje.

Komaj so se polegle zadnje besede, je mogočno zadonela pesem »Moja domovina«, ki najbolje ponazarja cilje borbe domobrancev med komunistično revolucijo. Pela je vsa dvorana, saj so vsem prisotnim tudi razdelili besedilo.

S tem je bila akademija zaključena. Odhajali smo pretreseni. Polnila nas je zavest vztrajanja, zavesti, zvestobe pričevanju. Vsako leto se po vseh skupnostih Slovencev v Argentini, pa tudi po drugih skupnostih po svetu, spominjamo žrtev vojne in revolucije. V spominu romamo k njim, da jim zagotovimo svojo zvestobo. In vedno so naše duše polne žalosti, miline, hrepenenja, ki se pretaka iz roda v rod – v hvaležnem spominu.