50 let slovenske župnije v Mannheimu

| 06.06.2014, 14:14 Matjaž Merljak

Slovenska župnija v Mannheimu letos praznuje 50-letnico delovanja. Ob tem so pripravili več praznovanj. Prvo je bilo v nedeljo, 25. maja 2014, v bližnji škofiji Speyer.

V Mannheim je spomladi leta 1964 po študiju v Rimu prišel duhovnik dr. Franček Prijatelj. 1. aprila 1964 je v Vatikanu dobil pooblastilo za duhovno oskrbo Slovencev v Nemčiji, 9. aprila pa je dobil dekret nadškofije Freiburg za delo med Slovenci v njihovi nadškofiji. Potem je dobil dekret še v šestih drugih škofijah: Speyer, Trier, Mainz, Limburg, Fulda in Würzburg.

Prvi Slovenci so prišli že pred drugo svetovno vojno v Lebach, kjer so delali v rudnikih. Po drugi svetovni vojni so prvi prišli politični begunci med leti 1952 in 1960. To so bili predvsem Slovenci s Štajerske, ki so bili med drugo svetovno vojno mobilizirani v nemško vojsko. Precej jih je bilo hudo ranjenih in so postali invalidi. Ker so bili nemški mobiliziranci, jih je jugoslovanska oblast gledala postrani. Nemčija pa jim ni hotela pošiljati invalidnine v Slovenijo, saj večine denarja sploh ne bi prišlo v njihove roke. Zato so bili prisiljeni priti v Nemčijo. To pa je bilo možno samo z begom čez mejo. Največ njih se je naselilo v Posarju - Saarlandu, kjer so si zgradili svoje hiše.

Večina Slovencev je ekonomskih izseljencev, ki so sredi šestdesetih let začeli prihajati v Nemčijo po posredovanju znancev ali pa s posredovanjem agentov, ki so po Sloveniji nabirali delavce za nemške firme. Glede na to je v raznih mestih opaziti večje skupine Slovencev, ki prihajajo iz iste pokrajine v Slovenije. Tako je nekod opaziti največ Štajercev, v Herbolzheimu pri Freiburgu je dosti Dolenjcev, v samem Freiburgu so spet Štajerci, v višjih predelih Schwarzwalda so iz vseh koncev Slovenije, vendar izstopajo Prekmurci in Ribničani. V Odenwaldu, zlasti v Buchnu in okolici so pretežno naseljeni Prekmurci, ob francoski meji spet Štajerci.

Vsaki težki usodi navadno sledi tudi kaj dobrega. Tako so nekateri duhovniki, ki so po drugi svetovni vojni bežali v tujino, da so si rešili življenje, začeli z duhovno oskrbo za Slovence, ki so iz različnih vzrokov prišli v Nemčijo. Dr. Janez Zdešar, ki je kmalu postal delegat škofovske konference za pastoralo Slovencev, se je pozanimal, kje živijo Slovenci in je prihajal mednje, da jim je pomagal v težkih začetkih v tujini. Kjer jih je odkril več, je občasno prihajal maševat. Pridružil se mu je dr. Franc Felc, ki je nekaj let prihajal maševat na področje naše sedanje župnije. Zanimivo je, da je bila slovenska maša prej v Lebachu in Heidelbergu, kot v Mannheimu.

Praznovanje petdesetletnice smo začeli v nedeljo 25. maja najprej v najbližji škofiji Speyer, kjer je stolna cerkev, ki ji verni Nemci pravijo »Mariendom«, dvajsetkrat starejša od naše župnije, torej tisoč let. Ker je tu pokopanih precej nemških cesarjev in kraljev, cerkvi rečejo tudi Kaiserdom – cesarska stolna cerkev. Vsako leto škofija povabi na romanje v Marijino stolnico vse narodnosti, ki živijo v tej škofiji. Vsako leto se predstavi druga narodna skupnost s petjem med mašo, po maši pa zunaj z dobrotami narodne kuhinje, petjem in folkloro.

Letos smo bili na vrsti Slovenci v počastitev naše petdesetletnice. Zato smo dobili nekaj več besede pri škofovi maši kot navadno. Prvo veliko presenečenje je bilo že pred mašo, ko so pritrkovalci iz Vrhnike s pritrkavanjem na male zvonove vabili k maši. Radi so se odzvali našemu vabilu in pripeljali zvonove in lepo izrezljano ogrodje, kamor so jih obesili. Na žalost ni bilo nobene možnosti priti v zvonik k velikim zvonovom, ki jih je kar devet in skupaj tehtajo preko dvanajst ton.

Pri maši je bil že pri »Gospod usmili se« prvi stavek slovenski. Verjetno se je prvič v tisočletni zgodovini stolnice pred polno cerkvijo bralo prvo berilo v slovenskem jeziku. Razločno ga je bilo slišati, saj ga je prebrala naša učiteljica dr. Mira Delavec. Eno od prošenj za vse potrebe pa v narodni noši prebrala naša nekdanja faranka Marinka Ivanc, ki je prišla z možem Tonetom prav za to praznovanje iz Slovenije. Zelo so nam povečali število in predvsem okrepili glas pri petju dveh pesmi med mašo rojaki iz Augsburga in Ulma.

Ker v škofiji Speyer ne živi dosti Slovencev, smo jim priskočili na pomoč še iz Mannheima, ki je oddaljen samo trideset kilometrov, a spada pod nadškofijo v dvesto kilometrov oddaljenem Freiburgu. Glavno breme priprave na pogostitev vseh petstotih romarjev so spontano prevzeli naši Slovenci, ki živijo 250 kilometrov daleč v prostranem Schwarzwaldu. Iz Slovenije so navozili kranjske klobase iz Štajerske, sodček vina z Dolenjske, gospodinje so napekle preko 1500 piškotov in še drugo pecivo, tudi potica je bila vmes. Tudi dobro studenčnico so pripeljali s seboj, imeli pa smo tudi Radensko.

Za kulturni del smo bili odvisni od rojakov iz Augsburga in Ulma. Njihov zbor je po maši zunaj zapel več narodnih pesmi in požel močan aplavz velike množice. Njihove narodne noše, ki so že v cerkvi bile zelo opazne in z njihovo pomočjo tudi Slovenci zelo opazni, so po maši kar na prostranem trgu zaplesale ob zvokih harmonike. Ljudje kar niso mogli domov. Dobrot ni zmanjkalo in tudi godci in folkloristi se niso utrudili. Tako dolgo se ljudje še nikoli do sedaj niso ljudje ustavili pred cerkvijo. Celo pomožni škof Georgens, ki se mu je mudilo obiskati devetdesetletno mamo, je pozabil gledati na uro. Bog pa nam ni pozabil podariti lepega vremena, ki ga je bilo v preteklih letih bolj malo.

Predolgo bi bilo naštevanje vseh imen prostovoljcev, ki so se žrtvovali za predstavitev naše župnije in promocijo Slovenije. Naj se zato zahvalimo vsem skupinam, ki so nam pomagali: veliki skupini iz Schwarzwalda skupaj z otroki, ki so tudi pomagali – od največje Jasmin, pa Jane in Luke ter petletne Sveje. Še posebej smo hvaležni vsem rojakom iz Augsburga in Ulma ter vrhniškim pritrkovalcem iz društva Raskovec. Ob pogledu na veliko množico obiskovalcev in občudovalcev slovenskih dobrot in kulture sodelujoči sploh niso čutili utrujenosti. Šele čisto na koncu, ko se je vse končalo so tudi otroci obsedeli in začutili, da so utrujeni, vendar srečni, da so lahko sodelovali.