Čudovito je, da odkrijemo ljudi, ki s svojim življenjem kažejo bistvene, svete vrednote

Slovenija | 27.06.2014, 14:30

Vsak človek izbira svojo pot, poklicno in tudi celotno pot, na kateri so različne vloge, ki poudarjajo značaj in naravnanost človeka, njegovega duha.

Včasih se na poti skozi življenje pojavljajo uspehi, včasih se kopičijo težave. Neuspehi povzročajo bolečino, negotovost. Človek se zaradi resničnih neuspehov ali pa samo svojih občutkov neuspeha lahko zapre pred življenjem. Izgubi zaupanje, vase, v druge. Vsaka pot pa je v resnici prav na gosto posuta s priložnostmi. Vendar je ob tem tudi polno ovir. Treba jih je premagovati. Učimo se ob njih.

Če se znajdeš sredi valovitega morja, visokih valov, nevarnih voda, ob katerih se zdi, da ne moreš priti do varne obale, je veliko lažje, če imaš v rokah kompas, ki te vodi v pravo smer, če si opremljen z veščino za premagovanje razdalje s čolnom, ki bo zdržal pritisk vode, če imaš v rokah moč, da s svojimi močmi prispevaš toliko kot je potrebno, če imaš znanje, če imaš voljo in zaupanje vase, zaupanje Vanj. Razdalje se potem ne zdijo več tako zelo nedosegljive. A napor je potreben. Brez tega ne gre. Samo čakati in jokati ne pomaga. Vse je treba dati od sebe.

V življenju nismo obvarovani pred vsako bolečino, lahko pa se naučimo z njo ravnati, jo obvladovati, jo osmisliti. Šele trpljenje marsikoga obrusi, da zablesti kot dragulj. Tudi neuspeh naj bi bilo le novo spoznanje, nova stopnička, ki me morda vodi k cilju. Pelje me iz sence, zastrtih pogledov, vodi ven, bližje k svetlobi, navzgor, kjer je več luči. V času, ki ga imam, tako malo ga je pravzaprav, vedno hitreje se mi zdi, da teče, se učim skromnosti in potrpežljivosti, saj vsako drevo raste s svojo, v koreninah, jedru zasnovano hitrostjo. Ne moreš prehiteti tega tempa. Pač drevo ni muha enodnevnica. Tudi človek ima ob svoji enkratnosti svoj tempo.

Želim rasti počasi in modro, navzgor, soncu naproti, da me bo napolnilo s svetlobo, da bom rastel v polnosti svojega poslanstva… A kaj je moje poslanstvo?

Včasih se nam na poti prikrade dvom, da ne bom zmogel. Kot da je vse odvisno od mene. Preprosto, jaz napravim samo tisto, kar je moje, kar jaz lahko. Se zgodi, da me določeno znanje in izkušnje celo ovirajo, obvisijo kot težke cokle na nogah, da se komaj lahko kaj premaknem. Premalo prisluhnem svojemu notranjemu občutku, ne samo navadam in postopkom, ki so običajno sprejeti v okolju, kjer delam, živim. Seveda so izkušnje dobre, včasih pa se izkažejo kot čisto neuporabne, prava ovira. Prav tako kot slabe navade, ki jih je treba uničiti, da lahko vzklije seme dobrih. Tudi na temeljih slabega lahko stopimo v novo. Prisluhnemo sebi, poživimo duha in z vztrajnostjo se odpremo Novemu. Polagoma vse postane preprosto, več je veselja, navdušenja in moči.

Nekdo je omenil, da je neuspeh človekova nesposobnost doseči cilje, ki si jih človek postavi, pa naj bodo ti cilji kakršnikoli. Aha, torej cilji, ki si jih kdorkoli postavi. Kaj pa če so ti cilji sebični, kratkoročno dobri, sicer pa škodljivi. So to cilji, ki bi ovirali rast, razvoj mene in vseh, ki so povezani z menoj. Da niso to cilji, pri katerih pogojujem, da odgovornost za mojo pot prevzame nekdo drug, kjer samo čakam, da mi bodo dali, sam pa se ne premaknem, samo negujem svojo nemoč in obsojam druge.

Smo pred volitvami. Včasih me zaskrbi stanje duha, ki vlada. Mnogo je problemov, razlogov za dvom. Moram zato povedati. Za ohranjanje ravnovesja, treznosti je potreben napor. Nimamo pravice, da smo brezbrižni, se umaknemo. Tudi nimamo pravice samo napadati vseh po vrsti, obsojati drugih, sploh pa, če sami ne naredimo tistega, kar moramo narediti mi. Ni prav, če čepim v svojem kotu in samo čakam na druge. Da piham in zmerjam, kritiziram in blatim vse po vrsti, tudi tiste, ki resnično poskušajo nekaj narediti, pošteno, po svojih močeh in razumevanju. In moti me, ko vidim, da nekateri še igrajo revščino, v resnici pa prikrivajo resnico o svojih možnostih prispevka k javnemu dobremu, prispevka za bližnje, ki pa so v resnični stiski.

Smo soodgovorni za to, kar se dogaja in če s svojo držo mečemo vse v isti koš, »vsi so isti«, povečujemo občutek nemoči, zavajamo, da se nič ne da. Samo pomislimo, v kakšnih težkih okoliščinah so se znali premakniti naši predniki, na katerih ramenih stojimo…

Dolžni smo razločevati dobro od zla. Veliko ljudi moli, iskreno moli, čudovito je to. Dolžni pa smo tudi delati, si vzeti čas in izbirati dobre predstavnike skupnosti, ne pa samo na lahko izbirati zaradi lepih besed, obljub, ki se potem pokažejo prazne, ali celo voliti zaradi svojih osebnih koristi, ki so v škodo drugih. Moli in delaj. Zaupaj Vanj. Včasih so rekli, Bog vse vidi, Bog vse ve. In res, On vidi v naše srce, On ve, iz kakšnih vzgibov se v življenju odločamo. Za pravičnost, za zmernost, za pošten pogovor, za modrost, za dobro? Uporabljajmo dar svobodne volje, ki je položena v nas. Je težje, a potem naših odločitev ne bodo usmerjali navijaški mediji, ko blatijo dobro. Demokracija je dobro, zahteva pa naše angažiranje z temeljnimi vrednotami; diktatura, ki je nasilje nad človekom, njegovo enkratnostjo, ni dobro, enoumje ni dobro, saj Bog ne dela kopij. Nikoli ne pustimo, da smo predmet manipulacije, nikoli naj nas ne premaga samo zunanji videz, pa zavist, napuh, sovraštvo, da potem postanemo sami sebi nevarni in delujemo proti Ljubezni.

Čudovito je, da odkrijemo ljudi, ki s svojim življenjem kažejo bistvene, svete vrednote, ki nas bodo edine dolgoročno vodile ven iz krize. Izbirajmo tiste predstavnike, ki se s svojim delovanjem osredotočajo in načrtujejo oživitev pravične, solidarne, a k jasnim ciljem usmerjene demokratične Slovenije. Čeprav jih včasih komaj prepoznamo, toliko blata je vrženo vanje. Največja kriza pri nas je prav kriza vladanja, ker je zunanji videz prevladal, zastrl prizadevanje za dobro. Zato se prebudimo, povezujmo in utrjujmo naše skupne vrednote. Brez njih uničujemo prihodnost naših otrok in vnukov. Ne pričakujmo samo, kaj bomo delili. Odgovorni smo za ustvarjanje, tam, kjer znam, zmorem. Vsak po svojih močeh, po svojih posebnostih. Vsak je dragocen. Vsak ima enak, en glas.