Voditelj RO Jure Sešek.
13. julij in zmagovalci!
Slovenija
Še dobre tri tedne, pa bomo tam. In tisto nedeljo se bo izvedelo kdo je najboljši, komu je v nekaj tednih uspelo premagati ostale. O zmagovalcih bodo pisali, narejene bodo ankete o tem kaj pravijo ljudje, analize na temo, kaj pomeni nova razporeditev moči ... Prepričan sem, da bo zmagovalec pokazal največ volje, zmaga bo odraz trdega dela pred njo, pokazala bo notranjo moč in zaupanje v kolektivno, moštveno delo …
Ja, 13. julij. Ste ob odlikah zmagovalcev pomislili na parlamentarne volitve in stranke? Ne vem, sam dvomim, da bodo izidi volitev resnični odraz vsega naštetega. Sem pa prepričan, da bo vse omenjeno vplivalo na drugega zmagovalca tiste nedelje. Ne bomo sklenili le predvolilnega časa, končalo se bo namreč tudi svetovno nogometno prvenstvo. In zmagovalce tega sem imel v mislih.
Med obema cirkusoma je precej podobnosti. Navijači v politiki in športu so lahko fanatični, glavni junaki tu in tam so nekaj časa hvaljeni, skoraj malikovani, nato pa lahko kaj hitro odrinjeni na rob spomina in omadeževani. Včasih zasluženo izgubijo, drugič precej nepredvidljivo zmagajo. Tako stranke, kot reprezentance. Selektorji so podobni stricem iz ozadja, napadalci najbolj udarnim izbrancem ljudstva, golmani pa so tisti, v katere na koncu vse leti. Včasih se jim uspe ubraniti, drugič spet ne ...
Sam sem vesel, da se vsaj vsake toliko pokaže, da niso le slabe novice, politična kriza, vojne ali gospodarsko brezno teme, ki globalno polnijo časopise, radijske in televizijske oddaje in danes predvsem splet. Ko sem pred leti s takratnima sodelavcema Slavkom Obrčem in Draganom Egeličem pripravljal športno oddajo, sta mi vedno znova dala vedeti, da je nogomet resnični športni kralj. Če se pred svetovnim prvenstvom v nekem športu, z mnogih vidikov, skrijejo celo olimpijske igre, potem v tej resnici ni dvoma.
Pa povejte: kateri in kakšni dogodki še zmorejo premagati časovno razliko? Zaradi prenosa česa so množice pripravljene vstajati sredi noči? No, dvigneta nas še Gogi s svojimi mojstrovinami, pa Anže s Kralji in Stanleyem, potem pa je počasi konec ...
Mnogi so v teh dneh menda vzeli dopust. Žive so anekdote o zakonskih parih, ki svojo ljubezen zaradi prenosov tekem dajejo na preizkušnjo. Verjetno ni dogodka, ki bi sprožil toliko šal o trenjih med moškim in žensko, kot prav svetovno prvenstvo v nogometu. Ko ti osnovnošolec reče: »Škoda, da nismo Portugalci!« in narodu zavida udeležbo na mundialu, vidiš, da gre zares. Tudi danes, dan po hudem porazu z Nemci, bi bil raje Portugalec, kot Slovenec. Zakaj? Imel bi namreč svojo reprezentanco na turnirju. Si sploh znate predstavljati kakšna čustva bi doživljali?
O, znamo, k sreči znamo. Dobro se spomnimo Južne Koreje in Južnoafriške republike. Takrat smo bili zraven. Nepozabno je doživeti vzdušje na trgu velikega mesta v državi, ki je na prvenstvu, na večer kake pomembne tekme. Prav hudo mi je, da našim fantom letos ni uspelo. Zdi se mi, da bi v tem predvolilnem času nujno potrebovali vsaj nekaj, kar bi nas povezovalo. Uspeh športnih reprezentanc krepi narodnega duha, vliva ponos, ki ga politične neumnosti tako uspešno zlivajo v odtok. Potrebujemo nekaj, kar nas bo povezalo. In dvomim, da bo 13. julij prinesel odrešitev. Vem, tudi športna bi bila bolj kratke sape, a bolje nekaj, kot nič!
Če danes vprašate prijatelja: »Ti, kdo je pa včeraj igral?« Ne potrebujete nobene dodatne razlage. Večina bo vedela, da vas zanima nogomet. Velik del sveta se vrti okoli enajsteric, ki jim je uspelo uvrstiti se na najodmevnejši turnir. Ko sem že mislil, da je evforija okoli brazilske duše, ki je menda povsem nogometna, pretirana, sem v pripravi oddaje Šport na Radiu Ognjišče, iz arhiva izbrskal Marjanov pogovor z misijonarjem v Braziliji. V prvem stavku svojih spominov je omenil nogomet. Takoj na začetku je povedal, da je stiske, ki so izvirale iz vživljanja v tuje kraje in ljudi, premagal s pomočjo nogometa. Ta univerzalni jezik danes znova povezuje svet. Upam, da bo v povezovanju uspešen. Včasih ga nekateri ne razumejo ravno najbolje in v kakih tempreamentnih krajih se po porazih dogaja tudi marsikaj povsem nešportnega. Naj mundial rodi le lepe stvari. Tudi med poraženci, tudi pri tistih, ki bodo v očeh navijačev krivci za poraz.
Strinjam se s trditvijo, da je nogomet tako razburljiv in vsepovsod prisoten tudi zato, ker predstavlja simulacijo vojne. Bojevniki so najmanj 90 minut v odprtem boju z nasprotniki. Narod proti narodu. General vživa spoštovanje, vleče selektorske poteze, ljudstvo pa se naslaja ob zmagi ali kolektivno objokuje poraz. Psihologi v igri z žogo vidijo tudi mnoge ostale in drugačne vzporednice s človeškimi željami in hotenji. Nekaj resnice torej gotovo je v misli, da je nogomet nekaj več.
Toliko denarja, kot se obrne v tem športu niti približno ni v kakem drugem. Toliko želje po prisotnosti v oglaševalcih vzbudi le nogomet. Poglejte okoli sebe: v teh dneh je vse v zeleno rumenih odtenkih. Kar naenkrat potrebujemo nov televizor, nov avto ... Izvrstna priložnost za praznjenje naših računov je ta nogometna evforija. Zato: previdno! Ko se bo namreč poslovil nogometni zmagovalec 13. julija, nam bo ostal le še politično parlamentarni, ki bo skušal sestaviti novo ekipo za drugačne zmage. Nogometni nam pravi: zapravljajte, tisti drugi bo, prepričan sem, pa tudi, če obljublja drugače, zategoval pas. In cikel se po ponavljal, krog vrtel naprej. Čez štiri leta se nogometaši dobijo v Rusiji, politiki pa ... no, oni pa verjetno že pred tem na volitvah. Saj vidimo, da so štiri leta zanje nekoliko predolga doba!
Vzporednice in komentarja pa ne morem končati s politiko, k športu grem! Uživajte v nogometnih predstavah vaših favoritov, spoštujte sodnike, cenite tudi poraze. Naj Brazilija uspešno širi duh igre, ki povezuje in zbližuje. Ne dovolimo mu, da nas razdvaja. To že politika tako uspešno počne ... Pa sem spet tam, pri čudnem koncu. Ni kaj, res je precej podobnosti med obema. Živel 13. Julij!
