Obletnica Slovenskega doma v Karapačaju

| 29.05.2014, 11:36 Matjaž Merljak

Najmanjša in najbolj severna slovenska postojanka v Velikem Buenos Airesu, Slovenski dom v Karapačaju, je na prvo majsko nedeljo obhajal 54. obletnico ustanovitve.

Praznovanje smo začeli z dviganjem obeh zastav in petjem himen ter s pozdravom predsednika doma g. Jurija Komarja. Zatem je bila sv. maša, po njej so bili obiskovalci pogoščeni s slaniki in medico. Odprli smo tudi IV. umetniško razstavo, na kateri fotografije, grafike in likovna dela razstavljajo Tilka Močnik, Gregor Papež, Florencia Fieschi, Nicolas Ferfolja, Tatjana in Andrej Klemen ter Marjana Pirc in Damijan Ahlin.

Bližala se je ura kosila, iz kuhinje je že dišalo. Ko smo bili s kosilom že pri koncu, so stopili na oder člani skupine »Taščica« iz Slovenije in nam zapeli nekaj pesmi.

Po kosilu smo na hitro pripravili dvorano za popoldanski program, ki smo ga začeli z govorom predsednika doma, nadaljevali s pozdravom predsednika Zedinjene Slovenije Francija Žnidarja, prebrali smo tudi pozdrav, ki ga je poslal veleposlanik g. Tomaž Mencin.

Naj omenim nekaj odločnih misli iz govora g. Jurija Komarja: »Slovenski izseljenci, ki so prišli na to zemljo, so imeli jasne cilje. Bili so delavni, pobožni in izobraženi Slovenci. Želeli so ohraniti svoj jezik, svojo vero, svojo kulturo. V prvih letih so upali, da je to begunstvo začasno, a se to ni zgodilo in je postalo stalno.

V začetku je dejavnost v skupnosti bila edina, kamor so hodile slovenske družine, danes pa se je dejavnost slovenskih družin spremenila in pomnožila, delovanje in prisotnost v naših domovih ni edino, imajo druge obveznosti zunaj skupnosti.

Vidimo, da nas je vsako leto malo manj, ki delujemo, zato je bistveno, da stopimo skupaj med domovi, da bo delo, ki ga hočemo izvesti, slonelo na več ramenih in da tako dosežemo cilje, ne da bi na poti omagali.

Treba je pripraviti nove generacije, da prevzamejo odgovornost v skupnosti, zato je nujno, da polagoma predajamo mesta, ki smo svoj čas prevzeli. Imeti moramo zaupanje, da bodo mladi rodovi naprej vodili skupnost, kakor smo jih naučili. To je edina pot, ki nam bo omogočila bodočnost v našem domu in v Argentini.

Zato prosímo Boga, da nam dodeli pamet, jasnost in moči, da še naprej razvijamo slovensko skupnost.«

Nadaljevali smo z igro »Skopuh«. Tokrat smo imeli kar dva režiserja: Jožeta Jana in Frida Klemena. Molière je s svojimi komedijami v Pariz prinesel nekaj novega, pristno gledališkega, v svojem delu je združil kulturo vladajočega razreda z ljudskimi elementi in živim jezikom. Napisal je 27 komedij v verzih ali v prozi.

Naša igralska skupina se je res potrudila in za letošnjo predstavo veliko vadila. Pri tej igri je sodelovalo 14 igralcev in igralk (Jože Jan, Damijan Ahlin, Marta Vodnik, Nadja Jan, Tone Komar, Lenči Klemen, Ani Klemen, Jože Korošec, Pavel Sušnik, Jure Komar, Damijan Cuny, Andrej Žnidar, Frido Klemen in Andrej Klemen). Lepi kostumi, glasba v živo (čelist in dva violinista pred odrom), nestrpno čakanje gledalcev … Igra je bila sicer dolga, a splačalo se je počakati do konca, saj so se vsi tako izkazali, da res priporočamo ogled.

Po igri so sledile zahvale sodelavcem, ki so tisti dan pomagali, pa tudi članom doma za podporo.

Po programu je igrala skupina »Baires polka«, ki je med nami že stalni gost, ponovno pa nas je razveselila tudi skupina »Taščica«. Imeli smo na razpolago okusno hrano in dobro kapljico.

Upajmo, da bomo lahko še naprej gojili slovensko besedo, da bomo še igrali, peli in plesali po slovensko ter kot ponosni Slovenci vztrajali v ohranjanju svojih navad in običajev. Z uprizoritvijo te igre smo lahko potrdili, da se dá in da se splača!