Nisem rdeč, sem pa trpeč

Slovenija 20. 05. 2014, 10:58

V Muzeju krščanstva na Slovenskem, v Stični, je od letošnjega aprila odprta občasna razstava z naslovom V Gospoda zaupam. Božji služabnik ljubljanski škof Anton Vovk (1900–1963). Razstava, ki jo je pripravil Nadškofijski arhiv v Ljubljani, bo na ogled do 3. junija. Razstava se vsebinsko povezuje s stalno razstavo Zgodovina krščanstva na Slovenskem in omogoča poglobljen vpogled v delo ene od najpomembnejših in najodličnejših slovenskih cerkvenih osebnosti 20. stoletja. Soavtor mag. Blaž Otrin jo je predstavil tudi v našem programu, v oddaji Kultura in v rubriki Zakladi naše dediščine.

Nadškofijski arhiv Ljubljana je leta 2013 ob 50. obletnici smrti ljubljanskega nadškofa dr. Antona Vovka pripravil spominsko razstavo, ki na 15 panojih prikazuje temeljne postaje Vovkovega življenja in časa: rojstvo v Vrbi na Gorenjskem in mladost (Vovk se je rodil v isti sobi kot njegov prastric France Prešeren), šolanje v Zavodu sv. Stanislava in v ljubljanskem bogoslovju, kaplanovanje v Metliki in Tržiču, vodenje župnije v Tržiču, imenovanje za ljubljanskega stolnega kanonika, po vojni pa za pooblaščenega generalnega vikarja ljubljanske škofije in za pomožnega škofa, zažig januarja 1952 v Novem mestu, prevzemanje ljubljanske škofije, ki je bila leta 1961 povzdignjena v nadškofijo, Anton Vovk pa v nadškofa, smrt in pogreb julija 1963.

Blaž Otrin: »Škof Vovk je nesporen. V zavesti Slovencev ostaja kot oče, okrog katerega se je v času preganjanja s strani vladajočih v komunizmu, zbiralo verno ljudstvo. Redko kdaj bomo v necerkvenem medijskem prostoru slišali kaj negativnega o njem. Iskali so napake, posebej v času vojne, da bi ga lahko izsiljevali. A niso našli nič spornega, veljal je za zaupanja vrednega pri vseh, razen pri okupatorju. Kljub temu pa je bil, zaradi svoje službe kot ljubljanski škof, deležen preganjanja in brutalnih napadov, zgolj zato, ker ni pokleknil pred oblastjo in je ostal zvest svojemu prepričanju. Škof Vovk je imel izjemen občutek za sočloveka, z njim so se zelo radi srečevali duhovniki. Škofu Vovku so po drugi strani spet očitali preveliko prijaznost do ljudske oblasti, nekateri so ga celo označevali za rdečega škofa. To je bilo povsem v nasprotju z resnico. Na to je škof odgovoril: »Nisem rdeč, sem pa trpeč«. Razumel je duhovnike, ki so se vpisovali v Društvo Ciril Metoda, ker so bili nekateri duhovniki pod izjemnim pritiskom, ustrahovali so jih, da ne bodo mogli delovati po župnijah in podobno. Tako se je nekaj duhovnikov vključilo v omenjeno društvo in škof Vovk jih ni cerkveno kaznoval. Imel je nemalo težav, a resnici na ljubo, znal je izpeljati iz tovrstnih težav na zelo spreten način, da je bilo na koncu dobro za vse. Njegove kreposti, ki ga krasijo, so poleg omenjenega preganjanja in težkih bremen, ki jih je prevzemal nase, tudi njegova globoka vera ter otroško zaupanje v Marijo in predano čaščenje Srca Jezusovega.«

Škof Vovk je zelo zanimiva osebnost tudi z vidika današnjega videnja lika škofa, kakršnega bi si želeli. Bil je izjemno apolitičen. To je izvajal do skrajnosti. Vedel je, da je škof poklican za oznanjevanje evangelija in za vzgojo Božjega kraljestva. Pri njem lahko čutimo, da je to živel, v to verjel in za tem stal. Pri škofu Vovku lahko čutimo stvarno vero. Ni bil visoko leteči filozof, ampak tako prikupno stvaren, da je s to svojo držo osvetljeval mnoge. Bil je mogočen škof, tudi zaradi svoje pojave, ljudem je dajal vtis, da se ne pusti ukloniti viharjem in pritiskom. V njem so videli steber gotovosti. Takšen je bil in takšen je ostal v zavesti ljudi.

Vabljeni k ogledu razstave.