Moč srca

Slovenija | 30.05.2014, 14:00

Aprila sva se z možem pridružila romarjem v Sveti deželi. Kljub naporom lahko rečem, da sva svete kraje doživela v vsej duhovni polnosti. Zato sem s še večjim veseljem spremljala tridnevno potovanje papeža Frančiška k vhodnim vratom naše vere. Še posebej me je nagovoril bratski objem papeža, rabina in muslimana pred zidom objokovanja. Kar se je v preteklosti zdelo nemogoče je postalo resnica, ki dokazuje kaj vse zmore moč srca in odprtost duha. V medverskem dialogu že dolgo slišimo pozive k strpnosti, k spoštovanju drug drugega, k iskanju tega kar nas druži, toda ljubezen je nekaj več. In prav to več nam je pokazal in dokazal papež Frančišek, ko je, kot brat brata, preprosto in srčno objel predstavnika judov in muslimanov. Lahko bi šlo le za vljudnost ali toleranco, s številnimi pozdravi in diplomatskimi nagovori, toda ne, pred zidom objokovanja se je izven protokola zgodila najbolj preprosta človeška gesta, zgodil se je objem, ves svet je lahko spoznal kaj zmore moč srca. O, da bi bili tudi mi sposobni kaj takega.

Toda papež Frančišek je eden, v današnjem kaotičnem svetu bi potrebovali več takih voditeljev. Tako, kot je Valentin Vodnik v svojem času Slovencem napisal Ilirijo oživljeno, tako papež Frančišek piše in oživlja odo vere, upanja in ljubezni vsemu svetu, tudi nam.

Naš venčani maj se izteka, doživeli smo veliko dobrega in hudega. Še nismo pozabili ljudi, ki jih je prizadela ledena ujma, že smo bili priča stoletnim poplavam na Balkanu. Maj, najbolj opevani mesec so zasenčili posnetki ljudi, ki jim je voda odnašala hiše, živino in kar je najhuje domače. Narava ne prizanaša in v takih trenutkih začutimo nemoč in majhnost. In prav v majhnosti se zgodi moč srca, kot plaz se je prebudila solidarnost in ljubezen do bližnjega. Mislim, da ni bilo človeka, ki ne bi želel po svoje pomagati. Kot sodelavka Karitas sem konec prvega tedna zapisala: »Niti za rojstni dan nisem imela toliko klicev, kot ta teden, ko so ljudje spraševali kaj in kako lahko pomagajo.« Škoda, da nas mora združiti nesreča, da začutimo moč srca.

Moč srca je bila prisotna tudi ob Majniški deklaraciji na Prešernove trgu. Zelo, zelo so se nekateri trudili, da bi ta dogodek prikazali kot ozko politično okno, kaj okno, lino, ki ne vidi jutranje zarje slovenske pomladi. O tem je bilo napisanega veliko, toda mene ne nagovarja toliko množica, bolj mi je všeč drža posameznika in teh posameznikov je med Slovenci – hvala Bogu - veliko. Še najbolj mi je dala misliti izjava umetnice, ki jo zelo spoštujem in je slovenskemu narodu dala veliko več kot brezplačna parkirišča. Rekla je: »Moram pred Prešerna, da pokažem otrokom in vnukom, da sem storila to, kar sem bila dolžna storiti!«

Malo manj srčne in čuteče so bile priprave na volitve v Evropski parlament. Lepo in prav je, da so naši vrli kandidati govorili, obljubljali – mladi bi rekli nakladali – kaj vse bodo postorili za nas. Lepo jih je bilo poslušat, meni se je zdelo, da so vsi iz ene stranke, kajti približno enako so vsi obljubljali oživitev gospodarstva, skrb za mlade, starejše, družine, okolje, celo na medvede niso pozabili. Ponujali so nam brezplačno blagostanje, kot, da je Evropa na eni strani bogata teta, ki nam bo dala vse kar rabimo, na drugi strani pa hudobni stric, ki nas bo zasužnjil. Dragi politiki, vaših tet in stricev imamo dovolj, mi potrebujemo modre in srčne predstavnike slovenskega naroda, ki je znal svoj ponos in vero ohraniti v najbolj težkih časih zgodovine. Saj Evropa smo mi, tisti, ki boste šli v Bruselj pa ste le v službi naroda, ki vas je izvolil, da boste s svojim znanjem in sposobnostjo, predvsem pa z močjo duha in srca naredili vse za narodov blagor in skupno dobro. Najlepša slika celotnega dogajanja mi je bila skupna fotografija izvoljenih. Le srečno pot in Bog z vami vam rečem.

Kljub vsem tem dogodkom in hvalisanju o rasti brezposelnosti je med nami veliko ljudi, ki so zaradi izgube službe postali apatični. Sram jih je, ker svojim otrokom lahko pokažejo le potrdilo, da so prijavljeni na zavodu za zaposlovanje. Mineva že 5 let od kar so se začeli kazati prvi znaki finančne in gospodarske krize. Večina ljudi, ki so izgubili službo ostaja brezposelnih že več let, pridružujejo se jim novi. Med prosilci pomoči bi težko izpostavili starostno ali izobrazbeno strukturo, kajti nezaposlenost se je zajela v vse pore družbe. Je pa res, da jih večina med njimi prihaja iz gospodarstva, a nam to kaj pove? Prihajajo mladi, ki so sami ali imajo celo družino in so izgubili prvo službo, še posebej težko dobijo novo zaposlitev osebe starejše od 45 let, da ne govorimo o tistih, ki jim manjka le nekaj let do upokojitve. Vse večji problem postaja prezadolženost. V porastu so izklopi elektrike, ogrevanja, deložacije, pri več kot polovici prosilcev so to enostarševske družine samohranilk z otroki. Ko vidim pred sabo tako mamo mi pride pred oči gospa poslanka, ki je še pred leti razlagala, da matere ne potrebujejo moža in otroci lahko živijo tudi brez očeta. Danes vidimo, da je prav tem najtežje in da je prav družina tista, ki v slogi najbolje rešuje svoje križe in težave. V tem kontekstu pa moram pohvali tudi našo državo, ki se ni kot pijanec plota držala črke zakona, temveč je resnično v moči srca začutila problematiko. Zaradi izpada evropske hrane je nastal problem pomoči socialno ogroženim. Saj smo zbirali in tudi zbrali, hvala vsem, ki ste darovali, vendar še vedno je bilo premalo. Pri karitas prejema v Sloveniji pomoč več kot 125.000 oseb in za to je potrebno kar veliko. Stalno smo opozarjali in pisali in tako je vlada RS na predlog Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti odobrila črpanje 1.200 ton hrane iz blagovnih rezerv. Taki posegi so sicer namenjeni reševanju ljudi v katastrofah in nesrečah, sicer pa, kaj je padec gospodarstva in veliko število brezposelnih drugega kot narodna katastrofa.

Sicer pa je potrebno videti širše, morda je stanje, ki se nam je zgodilo res katastrofalno, toda moja mama, ki je doživela vojno je vedno rekla: »Raje jem močnik v miru, kot kokoš v vojni.« In po svetu je veliko vojn, lakote in nasilja. Če so se v prvi svetovni borili za nova ozemlja, v drugi za prevlado narodov, se sedaj borijo za prevlado znotraj enega naroda, brat ubija brata. A niso to novodobni Kajni in Abeli? To je tista prava katastrofa srca, ki je v sramoto in večen kamen spotike. A nam je res bila potrebna Huda jama, Teharje, Kočevski rog in še kaj? A je res potrebno stoletje, da si drug drugemu priznamo resnico in odpustimo? Nisem pristaš referendumov, saj mislim, da se pametni ljudje znamo zmenit tudi drugače. Vendar tokrat bom šla in glasovala za popolno odprtje arhivov. Ne za politične stranke, marveč samo zato, da bo ta Demoklejev meč, ki že dolgo visi nad nami in ne pusti dihati, enkrat končal zgodbo o Kajnu in Abelu. Za končanje te zgodbe pa je potrebno veliko več kot referendum, potrebna je moč srca in duh odpuščanja.

Tudi mi imamo številne zidove žalovanja, imamo pa tudi moč srca, da tako, kot papež Frančišek preprosto pokažemo, da smo sposobni več kot le strpnost in toleranco. Da končno naredimo korak naprej in dokažemo, da smo sposobni tudi ljubezni in preprostega objema, končno smo vsi sinovi in hčere sloveče matere.

Pa vse dobro vam želim!