Naš gost Marija Rus

| 22.04.2014, 06:47 Jože Bartolj

Na veliko soboto 19. aprila je v oddaji Naš gost o svojem življenju spregovorila pesnica in pedagoginja Marija Rus, rojena 1921. Svojo prvo pesniško zbirko Pesmi in časi je izdala leta 1998 pri 77. letih, to pa je bilo vsekakor dobro izhodišče za pogovor o literaturi, ki za Marijo Rus ni „igračkanje z besedami, ne glasovna ali slogovna vaja, ne bolj ali manj fantastična simulacija“, ampak živa, prvovrstna beseda.

In ta obračunava s časi, kot pesniška zbirka nosi naslov.

Marija Rus je bila 2. avgusta 1921 rojena v Novem mestu, mami Amaliji, učiteljici in očetu dr. Jožetu Rusu, nekdanjemu referentu v Beogradu, kasneje knjižničarju v Licejski knjižnici v Ljubljani. Družina v kateri sta bila še sestra Anka in brat Janez, se je po selitvi v Ljubljano preselila na Rimsko cesto v bližino rimskega zidu. Marija se je najprej šolala pri Uršulinkah, potem pa na klasični gimnaziji. Zatem se je odločila za študij klasične filologije.

Takrat pa so že bila tu vojna leta, ki so družino usodno zaznamovala za vedno. Mama je umrla v letalskem bombardiranju Novega mesta septembra 1943, ko se je ravno vračala iz rodnega Črnomlja, kjer je za družino zbirala hrano. Oče, ki se je sicer od družine ločil že pred vojno, je umrl v taborišču Buchenwald, kamor so ga odpeljali kot terenca OF. Brat Janez pa se je leta 1943 vpisal v bogoslovje. Kot študent teologije je postal bolničar pri domobrancih. Skupaj z njimi se je po vojni umaknil na Koroško, bil zatem vrnjen v Teharje in umorjen verjetno v rudniku Hrastnik.

Obe s sestro sta bili dve leti izključeni iz univerze ter praktično brez sredstev za življenje, ker je bil brat pri domobrancih. Leta 1947 je Marija Rus lahko opravila še zadnji izpit in se prijavila za delo učiteljice. Prvo službo je kot nekakšno kazen dobila na Primorskem. Najprej je poučevala matematiko in ruščino v Kozini in kasneje v Kosovelovem Tomaju, nadaljevala je kot profesorica latinščine na gimnaziji v Novi Gorici, ki je bila takrat še mesto v gradnji. Ko so latinščino na gimnazijah ukinili je postala profesorica francoščine, z leti vse bolj cenjena. Vsa svoja aktivna leta je preživela na Primorskem, kjer se je upokojila v šolskem leta 1979/80.

Ves čas je pisala tudi pesmi. Iz notranje potrebe. Nekoliko je objavljala v primorskih glasilih, sicer pa je njena pesniška renesansa nastopila z vrnitvijo v Ljubljano za Božič leta 1980. Takrat je tudi vstopila nazaj v krščansko občestvo, saj ji je bilo to tekom dela v šoli onemogočeno. Začela se je udejstvovati v župniji Ljubljana Ježica in pisati religiozno liriko, ki jo je objavljala pri tržaški založbi Mladika. Ta založba ji je pri 77. letih tudi objavila njeno pesniško zbirko.

V pogovoru na Radiu Ognjišče je spregovorila tudi o svojem odnosu do pesnika Balantiča, ki je „neosvojljiva veličina naše lirike“, ter še o drugih svojih zanimanjih.

Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora!