Janez XXIII. - papež nasmeha in dobrote
Svet | 21.04.2014, 00:23 Marjana Debevec
Skupaj z bl. Janezom Pavlom II. bo za svetnika v nedeljo razglašen tudi papež Janez XXIII. ali papež Janez dobri, kot so ga klicali.
Težko je povzeti bistvene poudarke papeževanja tega velikega papeža, ki so ga mnogi imenovali prehodni papež, pa je na presenečenje celotne Cerkve sklical drugi vatikanski cerkveni zbor. Kot je sam dejal, je želel, da bi v Cerkvi zavel nov veter. Čutil je namreč močno potrebo po tem, da bi Jezusov nauk približali sodobnemu človeku. Ni šlo zato, da bi opredelili nove resnice, pač pa, da bi predstavili nauk na način, primernejši za takratnega človeka. Janez XXIII. je dal prednost zlasti poudarkom, kot so usmiljenje, dialog, pot zbliževanja krščanskih veroizpovedi.
Potreba po koncilu, ki bi nakazal pot Cerkve v prihodnje, je po prepričanju mnogih v njem zorela že, ko je bil apostolski nuncij v Bolgariji. Raziskovalec Kiril Plamen Kartaloff je ob predstavitvi knjige o Roncallijevem delovanju v Bolgariji poudaril: »Drugi vatikanski cerkveni zbor je izkušnja, ki je v njem dozorevala v vseh teh letih. Od blizu je namreč spoznal ljudi, se srečeval z najbolj ubogimi, tudi sam je bil rojen v revni družini, in vse to je v njem oblikovalo občutljivost, ki jo je prinesel na koncil. Njegov pontifikat je zelo pomemben za čas po drugi svetovni vojni: spremenil je namreč pristop. Pokazal se je kot pastir, ki je imel drugačen slog v odnosih z ljudmi«, je še povedal Kartaloff, ki je prepričan, da je tudi njegova občutljivost za edinost med različnimi krščanskimi cerkvami izhajala iz časa življenja v Bolgariji, ki je večinsko pravoslavna država. Moral je namreč vzpostavljati odnose z vladnimi predstavniki, pa tudi s samimi verniki.
Ne moremo pa tudi mimo njegovega nepogrešljivega prispevka k miru v svetu. Globoko zapisan v zgodovini ostaja njegov poziv iz leta 1962, ki je svet dosegel preko valov Radia Vatikan. Namenjen je bil voditeljem Združenih držav Amerike in Sovjetske zveze ter vsem ljudem dobre volje, da bi zaustavili stopnjevanje raketne krize na Kubi. Takole je dejal: »Cerkvi sta bolj kot karkoli drugega pri srcu mir in bratstvo med ljudmi, zato vedno neutrudno deluje, da bi ti dve dobrini utrdila (…) Naj se nadaljujejo pogajanja. Da, ta poštena in odkrita razpoložljivost ima veliko vrednost pričevanja za vest vsakogar in pred zgodovino. Širiti, spodbujati, sprejemati pogajanja na vseh ravneh in ob vsakem času, to je pravilo modrosti in previdnosti, ki privlači blagoslove nebes in zemlje.«
V okrožnici Mir na zemlji, napisani leta 1962, je papež Janez XXIII. razložil cerkveni pogled na mir. Ta ni zgolj odsotnost vojne, ampak je varstvo dostojanstva in pravic človeške osebe, je poudaril.
Papeža Janeza XXIII. je med drugim zaznamoval tudi poseben pastoralni stil. Že takoj po izvolitvi je pokazal jasen namen, da bo vlogo rimskega škofa opravljal konkretno. Pogosto se je srečeval z verniki in obiskoval številne župnije. Bil je prvi papež, ki je obiskal bolnišnico, in sicer pediatrično bolnišnico Bambino Gesù v Rimu, 25. decembra 1958. Prav tako je bil prvi papež, ki se je srečal z zaporniki.
Prvič v 400 letni zgodovini se je srečal z voditeljem anglikanske Cerkve. V obdobju papeževanja Janeza XXIII. se je utrdila navada, dobro poznana še danes, da papež ob nedeljah moli Angelovo češčenje z okna apostolske palače. Janez XXIII. Je bil namreč tisti, ki je začel dodajati nekaj misli o pomenu posameznih praznikov, izhajajoč iz dnevnega evangeljskega odlomka, kot smo navajeni danes.
Po njegovi smrti pa so se ljudje spominjali predvsem njegovega nasmeha, zaradi katerega so ga klical papež Janez dobri. Ko prebiramo njegov dnevnik lahko vidimo, da si je za to dobroto in ljubezen vsakodnevno prizadeval. Njegove zadnje besede pred smrtjo pa izražajo njegovo veliko željo. Kot je sam dejal, je življenje daroval za uspeh koncila, za mir na svetu in zato, bi se izpolnila Jezusova prošnja: Da bi bili vsi eno.
