Papež Frančišek povabil k branju, premišljevanju in življenju iz evangelija.
Svet | Tone Gorjup
Več kot štirideset tisoč ljudi se je opoldne zbralo na Trgu sv. Petra, da bi prisluhniti papežu Frančišku in prejeti njegov blagoslov. Presenečeni in veseli so bili njegovega darila, saj je vsakemu izmed njih namenil žepno izdajo evangelijev. Dejal jim je, naj vsak dan berejo iz njega in tako prisluhnejo Jezusu, ki govori po njem. V zameno je prosil navzoče, naj vsak naredi kakšno dobro delo ali kaj zmoli. Omenil je še druge sodobne možnosti branja Božje besede in toplo priporočil, naj se jih poslužujemo. Papež je prepričan, da bo seme Jezusove - Božje besede dobro obrodilo!
Papež Frančišek je z okna apostolske palače množici zbrani na Trgu sv. Petra v Vatikanu v običajnem nagovoru pred opoldansko molitvijo govoril o Jezusovi obuditvi prijatelja Lazarja. Ta čudež predstavlja višek izjemnih znamenj, ki jih je Jezus delal. Ta obuditev pa je bila preveč očitno in preveliko božansko znamenje, da bi ga veliki duhovniki lahko dopuščali. Zato so sklenili Jezusa usmrtiti (prim. Jn 11,53). Sveti oče je v nadaljevanju omenjeni dogodek približal naši izkušnji.
„Pred prijateljevim zapečatenim grobom je Jezus močno zavpil: „Lazar, pridi ven!“, je dejal papež Frančišek. In umrli je prišel ven. Noge in roke je imel zvezane s povoji, obraz ovit s prtom. (prim. Jn 11, 43-44). Ta odločen ukaz je namenjen vsakemu človeku, saj smo vsi, prav vsi, zaznamovani s smrtjo. To je glas Njega, ki je gospodar življenja in hoče, da bi ga „vsi imeli v obilju“ (Jn 10,10). Kristus se ne sprijazni z grobovi, ki smo si jih pripravili z izbiranjem zla in smrti, z našimi napakami in grehi. On nas vabi, da, skoraj ukazuje nam, naj pridemo ven iz groba, v katerega so nas strmoglavili naši grehi. Vztrajno nas kliče, naj pridemo ven iz teme ječe, v katero smo se zaprli s svojim dvoličnim, egoističnim in povprečnim življenjem. „Pridi ven!“ nam pravi. Kliče nas v svobodo. Kliče nas, naj se pustimo osvoboditi. Dopustimo se nagovoriti tem besedam, ki jih Jezus danes ponavlja vsakemu od nas. Dovolimo, da nas osvobodi povojev prevzetnosti! Saj nas napuh zasužnjuje, da smo sami svoji sužnji. Naše vstajenje se začenja takrat ko se odločimo slediti Jezusovemu ukazu in priti na svetlo, v življenje; ko z našega obraza odpadejo maske. Pogosto smo zakrinkani z grehom. Maske morajo odpasti in mi znova najti pogum svoje pristne podobe, ki je ustvarjena po Božji podobi. „
Jezusova obuditev Lazarja nam govori o tem, kako daleč lahko seže Božja milost. Govori hkrati tudi o globini našega spreobrnjenja. Zato je papež Frančišek ob koncu opoldanskega nagovora z vso toplino in žarom svojega srca zagotovil: „Božje usmiljenje ponujeno prav vsem, ne pozna meja“. Vse prisotne je spodbudil, da so to izpoved vere in zaupanja v Božje usmiljenje z njim kar dvakrat glasno ponovili: „Božje usmiljenje ponujeno prav vsem, ne pozna meja“.
