Zakaj ni mogoče živeti s krivico

Slovenija | 30.04.2014, 13:38

V medijih sem pred veliko nočjo prebral novico, da sta sekularizacija in moderni ritem življenja bolj prizadela veliko noč kot božič. Ljudje še vedno praznujejo božič kot čas družinskega obiskovanja in obdarovanja, kar bi lahko pomenilo, da vsaj približno poznajo in doživijo pomen tega praznika, medtem ko se odvračajo od trpljenja in smrti, o katerih govori velika noč. Veliko noč smo, zdi se, uspešno potisnili vstran. Dobro, taka novica res ni nevem kaj, saj gre vendar za povsem različna praznika. Morda novica bolj kot o ljudeh in njihovi vernosti govori o sami sebi, se pravi o tem, kaj pišejo mediji, kakšna vprašanja si postavljajo in kako iščejo odgovore nanje. Med drugim kaže tudi na nepoznavanje in nerazumevanje krščanstva, ki sta se razpasla po sodobni Evropi, in ki ju najbrž marsikdo razume kot posebne vrste napredek. Kot da je oba praznika mogoče primerjati že samo zato, ker sta oba na krščanskem koledarju, in ker ju vsaj po imenu pozna precejšnji del populacije?!

Seveda pa ta novica ni samo medijski konstrukt. Velika noč, še preden govori o vstajenju, govori o krivici, nesmiselnem trpljenju, grobosti in izprijenosti. Verni ljudje tega sveta veliko noč pričakujemo z nelagodjem, s postom, premišljevanjem o človeškem in lastnem grehu in neizogibnosti trpljenja. Kdo bi bil tega vesel? Kdo se ne boji trpljenja, bolezni, nemoči in krivice? Kadar se razne družbene klike zarotijo proti nečemu, česar ne razumejo in kar jih zaradi svoje poštene drže ogroža in jim zbuja slabo vest, takrat se zatrese celotna družba. Ogrožen je občutek za pravičnost, ki ga vsak človek nosi v sebi in mu omogoča, da se vključuje v družbo, da sodeluje s soljudmi in se v družbi počuti varno. Zato ne maramo pravičnih ljudi, ki po krivici trpijo, ne maramo gledati žrtev, ki nemočno prenašajo svojo usodo, ne maramo se spominjati lastnega trpljenja ali poslušati o tem, kako moramo kdaj vsi po malem potrpeti, se prilagoditi in prenašati tegobe. Ko pravični trpijo, so praviloma sami, ker se zaradi naštetega vsi od njih odmaknemo. Pravzaprav pa je še slabše: poleg tega, da so sami, jim navadno pripišemo tudi krivdo za to, da so sami, in da trpijo, ker se ideja o pravičnem človeku, ki trpi, ne ujema z našim občutkom za pravičnost sveta. Da torej ne bi izgubili tega zaupanja v pravični svet in v varnost v svetu, bomo najprej spontano podvomili v to, da res po krivici trpi nekdo, ki je pravičen. Kaj pa, če je bil preglasen, predrzen in nespoštljiv, si rečemo. Kaj pa je mislil, da bo dobil v zameno?

Jedro velike noči, ki poroča o tem, kako je pravični umiral na križu, da so se njegovi prijatelji razbežali in podvomili v njegov prav, in da jih on kljub temu ni obsojal, se torej dotika našega občutka za pravičnost in ga pretresa do temeljev. Tak praznik, razumljivo, ne bo nikoli in nikjer priljubljen, čeprav je hkrati nujna postaja na poti razumevanja sveta in naše povezanosti s soljudmi. Tisto, kar včasih ostane skrito v tem praznovanju in kar prevečkrat preglasimo z moraliziranjem (češ trpljenju sledi nagrada, zato se ne pritožuj nad njim), je moč sočutja. Sočutje premaga trpljenje. Kdor trpi, predrami v soljudeh in pri sebi najglobljo tolažbo, kar jo ljudje premoremo in zaradi te povezanosti s sočutnimi ljudmi trpeča žrtev ni sama. Zaradi tega sočutja, ki vznikne hkrati s trpljenjem in ni samo dodatek, okrasek ali obstranski pojav, ima trpljenje smisel, še preden se razreši v kakem globljem pomenu ali kaki nagradi. Krivica pretrese in lahko celo izniči naš občutek za pravičnost, ampak hkrati s tem prebudi iskanje globlje tolažbe in zavetja. Naravno je, da se človek pritožuje nad trpljenjem, se ga boji, ga odganja, preganja in se mu izmika, da tudi obupa nad trpljenjem, ampak enako naravno je tudi, da išče tolažbo, da se odpre sočutju in mu gre naproti.

Sočutje je vezno tkivo našega življenja, ni socialni dodatek, ki naredi življenje v neki družbi bolj prijetno, niti razkošje tistih, ki jim nič ne manjka. Naklonjen in sočuten stik staršev z otrokom je vir njegovega miselnega in čustvenega razvoja, raziskovanja in vztrajanja v zahtevnih okoliščinah, ki ga vodi do vzajemno ljubečih odnosov v odrasli dobi. Ljudje, ki čutijo, da jih njihovi bližnji nosijo v srcu, imajo in gojijo tudi v svojem doživljanju prostor, kjer so lahko v stiku s sabo in kjer najdejo uteho in mir. Samo v tem notranjem prostoru lahko naredijo prostor tudi za sprejemanje drugih ljudi, torej za to, kar ti ljudje prinašajo s seboj in je drugačno od tega, kar že poznajo in razumejo. Kristjani verujemo, da Bog v vsakem človeku odpira ta prostor notranjega miru, svobode in sprejetosti, ki ga nato človek goji v molitvi in sočutju do sebe in drugih. Velika noč je praznovanje te globoke in neizogibne povezanosti med Bogom in ljudmi, ki pozna tako pretrganje stika, žalost, izdajstvo in bolečino kot tudi sočutje, naklonjenost in usmiljenje. Je »nepopularni« praznik sočutja z vsemi in z vsakim od nas v tistih stvareh, ki nas najbolj bolijo in kjer smo najbolj nemočni in sami.

Ali bo kdaj Evropa spet odkrila ta praznik duhovne in medosebne povezanosti? In kdo ve, kakšno bo takrat trpljenje ljudi v Evropi? Evropa je bila neštetokrat prekrita s trpljenjem in krvjo, najbolj kruto pred nekaj več kot sedemdesetimi leti, ko je v svojem osrčju ugonobila milijone nedolžnih. Velik del Evrope še danes išče vire sočutja, ki so mu takrat pomagali preživeti in ne najde besed, s katerimi bi se sočutno spominjal teh časov. Ob letošnji veliki noči lahko tako premišljujemo o krivicah in krivičnih žrtvah, ki so se zgodile v naši zgodovini in iščemo otočke zavetja in tolažbe, od koder se bo mogoče posvetiti tem žrtvam in skupaj z njimi prehoditi njihovo zadnjo pot. S krivico ni mogoče živeti, prav tako ne z zagrenjenostjo in sovraštvom, ki po naravni poti vznikneta v človeškem srcu kot odgovor na krivico. Krivica, žal, ne dobi svojega pomena tako, da nam jo nekdo odvzame in se zanjo opraviči. Tega si sicer vsi želimo in to tudi ustreza našemu čutu za pravičnost, toda s tem krivica v našem notranjem doživljanju še ni rodila nobenega iskanja tolažbe, ker nam je bila takoj odvzeta. Krivica dobi svoj pomen šele, ko jo za hip obdržimo pri sebi in posvojimo. Takrat se v človeškem srcu porodi neizmerno iskanje tolažbe, ki pretrese in zatrese vsako srce, da se mu odzove in pohiti naproti.

Del slovenskega naroda že sedemdeset let trpi krivico zaradi političnega nasilja med drugo vojno, tik po njej in vse do danes. Vprašanje je, ali smo se v teh desetletjih naučili ob prenašanju krivice krivico tudi sprejeti, izjokati in se odpreti sočutju. V letošnjem letu želimo s pobudo »Resnica in sočutje 1945-2015« nakazati smer, kako se lahko kot družba soočimo s to krivico in si odpremo pot v novo življenje. Del te pobude, morda kar njeno srce, je ideja »Vseposvojitve«, s katero se posvečamo vsem padlim in vas vabimo, da za hip posvojite njihovo krivico, premišljujete o lastni krivici ter o krivicah tega sveta ter si odprete srce za tolažbo.

***

Dr. Tomaž Erzar je sodelavec in soustanovitelj Študijsko-raziskovalnega centra za družino (ŠRCD) v Ljubljani, ki skupaj z ustanovo Memores, Radijem Ognjišče, spletnim medijem Časnik in drugimi sodelavci za leto 2015 pripravlja niz dogodkov in dejavnosti v zvezi z obeleženjem sedemdesetletnice konca druge svetovne vojne pod skupnim imenom “Resnica in sočutje 1945-2015”.

Vir: Časnik.si