Slovenski film
Slovenija | 29.04.2014, 10:48
Pravzaprav je vse skupaj bolj podobno slabemu filmu. Ceneni triki in prozorne potegavščine, šale, ki jih prepoznaš že po prvih besedah, prizori, katerih potek in razplet je jasen, še preden se je dobro začel. In vendar vse to kar deluje: ljudje hvaležno kupujejo takšno robo, ribe veselo prijemljejo, čeprav je vabam »na sto metrov« videti, da so ponarejene, še več, včasih ugriznejo v trnek samo zato, ker jim je ribič rekel, naj to storijo.
Saj ste uganili, da imam v mislih našo zgodbo? Da, to je Slovenija! Nesmrtni šlagerji o odpiranju ran polpretekle zgodovine, o razdvajanju in nabiranju političnih točk na račun trpljenja; množice poštenjakov, ki, utrujene od bojev med partizani in domobranci, gledajo naprej in hodijo ritensko in ne morejo razumeti, zakaj se prihodnost oddaljuje. Kaj je bolj osupljivo: nesramna predrznost tistih, ki pletejo ideološke mreže, ali topa voljnost tistih, ki se vanje lovijo? Najbolj osupljivo je, da je vse to res, danes, v svetlozelenih aprilskih dneh, postmodernega, svobodnega, evropskega leta 2014 ... da stoženski komunistični miting ni samo izmišljena satira, da urbani intelektualci ob harmoniki na vse grlo prepevajo krvave viže, da preteči čuvarji totalitarne dediščine niso samo hudobni liki iz filmov za telebane, ampak je ta film naša resničnost.
In vendar je tako. Ob odkritju spomenika v Grahovem je bilo, denimo, spet mogoče brati, da je »zadeva Huda jama« spolitizirana. To se pravi: iz nečesa, kar izvorno ni politično, naj bi nekdo delal politiko, se razume, da z namenom pridobivanja nepoštenih točk v boju za oblast. Ta nekdo so kajpak kritiki nekdanjega komunističnega režima, najsi prihajajo iz vrst politikov ali iz kulture. V resnici pa je Huda jama seveda vseskozi politična zadeva: je načrtni proizvod neke politike, ne iracionalen eksces, temveč obsežen projekt, utemeljen v določeni varianti doktrine razrednega boja. Res je sicer tudi, da je proizvod časa, a to je bil čas, v katerem je bila politika vse in vse politika; sile, ki so jo organizirale, so takrat in kasneje (danes) intepretirale vse kulturno in družbeno življenje kot prizorišče razrednega boja. Kdor tega ne ve, ne razume ničesar, kdor pa to ve in govori drugače – nadaljuje ta boj ali pa je v najboljšem primeru kulturni trol. Popolnoma logično je torej, da se takšna eminentno politična »zadeva« obravnava politično; in ker gre za dogajanje, ki je usodno zaznamovalo celotno slovensko družbo, bi bilo skrajno neodgovorno od vsake politike, če se do tega ne bi opredelila in o tem ne bi govorila. Za normalne lahko označimo razmere, v katerih bi volivci politike nagrajevali za odkrito, etično občutljivo in razumno govorjenje o teh »zadevah«. V Sloveniji lahko o tem govorimo le v pogojnem naklonu.
Kulturni boj je ena od oblik kulturne paralize; zato mi je uporaba kulturnobojnih sredstev nesimpatična, kjerkoli že se k njej zatekajo. Tudi o katoliških in o demokratičnih krogih bi se dalo v zvezi s tem marsikaj napisati, in prav je, da se napiše. Toda takšna kritika je nekaj popolnoma drugega kot zavračajoče enačenje vseh političnih institucij, ki vzbuja slutnjo instinktivnega odklanjanja demokratične kulture in uporabe razuma v javnih zadevah. (In slovenski katoličani žal nikakor niso odporni proti tej družbeni slabosti: vloga, ki jo igrajo v slovenskem filmu, ima nekaj opraviti z njo.) Nastanek slovenske države je prinesel tudi to, da je prej veljavni jugoslovanski socialistični sistem nadomestila parlamentarna demokracija. Če je normalno, da življenje na številnih področjih poteka kontinuirano naprej, bi bilo prav tako normalno, da bi se formalna politika, organizacija družbenih moči in kulturne vrednote vzpostavile na drugačnih temeljih, v diskontinuiteti s starim režimom. Dejansko se je to zgodilo le na prvem področju, ki je najbolj površinsko: najbolj vidno, a ima najmanj vpliva na globoke plasti družbenega življenja, zato lahko v danih okoliščinah učinkuje kot slepeč videz, kot »maska demokracije«, nov obraz, pod katerim se skriva zgubano »človeško obličje socializma«. Kdo ne vidi, da v Sloveniji so takšne okoliščine? Niti sedaj, po dolgem karnevalskem sprevodu strank za enkratno uporabo in po klavrni zgodbi vseh »vseslovenskih« vstaj? Vprašanje je retorično: večinski slovenski volivec. Temu sledi drugo, prezanimivo vprašanje: »Kje ta volivec živi?« Če je z nogami na tleh, v kakšnih oblakih mu tiči glava, da lahko prikimava geslom o brezlični enakosti vse politike in pozivom k njenemu očiščenju? Ali ne sliši ominoznega prizvoka te besede niti tedaj, ko jo izrekajo ponosni moralni dediči tistih, ki so nekoč že izvedli fizično očiščenje družbe? Res je, grobe besede se slišijo na tej in na oni strani, a (nepretekla) zgodovina jim daje povsem različen resonačni prostor: v enih odmevajo grožnje s Hudo jamo, v drugih pa groza pred njo. Tudi če mediji še tako dušijo zlovešči zven prvih in ojačujejo ostrino drugih, te razlike preprosto ni mogoče preslišati. Ali pač! Le v katerem filmu ste še to videli?
Kolumna je bila objavljena v prilogi časnika Družina Slovenski čas (april).
