Kakšen cilj ima maša?

Slovenija | 04.04.2014, 14:39

Praznovanje spomina na srečanje med Marijo in angelom Gabrijelom je letos kar precej razburilo duhove v slovenski javnosti. Eni so stopili v obrambo vernikov, ki so želeli moliti za nerojene otroke ter mamice, ki so prisiljeno ali želeno stopile na pot prekinitve nosečnosti, drugi so zagovarjali pravico matere in očeta, ki jim je nepričakovana nosečnost povzročila zapreko na poteku skupnega življenja. Pa ne smemo niti mimo tistih mamic, ki so odkrile spremembo stanja svojega telesa, ne da bi imele ob sebi tistega, ki je dopolnjujoči del vsakega spočetega bitja.

Polemika ni ostala prikrita, nasprotno, postala je kar precej glasna.

V siju besed papeža Frančiška, ki v svoji prvi apostolski spodbudi ponovno poudarja, da je Bog usmiljen in ne kaže na nikogar s prstom, se bom tudi jaz ognil kakršnemukoli razpravljanju o tem kdo ima prav in kdo se moti ter bom prepustil Božji sodbi vsako človekovo dejanje, naj bo v človekovih očeh pošteno ali krivično.

Primerno pa se mi zdi, da si ob navedenem pripetljaju ponovno postavimo vprašanje ali vemo kaj pomeni evharsitja – oz., da uporabim nam bolj domačo in običajno besedo – sv. maša. Velikokrat se namreč obrnemo na duhovnika in ga prosimo, naj daruje sv. mašo v določen namen ali za določene pokojne. Pa ima sveta maša prav ta cilj?

Pri zadnji večerji na veliki četrtek je vzel Jezus kruh v svoje roke in izjavil, da se njegovo telo daje za vas, torej za nas. Pri tem ni ločeval ne pokojnih ne živih, ne sedanjosti ne preteklosti. In ko je vzel v roke kelih in v njem kri nove in večne zaveze, ki se daruje za vas, torej za nas zbrane pri evharistiji, in za vse ljudi v odpuščanje grehov, je dodal naj delamo to v njegov spomin: naj obhajamo evharistijo in se krepimo v njegovem telesu. Nobenega drugega namena ni navedel, nobenega imena ni dodal, nobenega drugotnega pomena ni pristavil.

Evharistija je v svojem bistvu in izviru spomin na Jezusov obed pri večerji velikega četrtka. Cerkev je že od začetka temu osrednjemu in izvirnemu obredu dodala še branje in poslušanje Besede ter zahvalo. Ob njiju tudi prošnje za ves svet, za krščene in tiste, ki iščejo resnico.

V svoji podstati in v resnici je evharistija ponovno darovanje Jezusovega telesa in njegove krvi, ki sta bila na križu darovana na krvavi način, v evharistiji pa na nekrvavi način. To pomeni, da je evharistično bogoslužje ena in ista Kristusova daritev, pri kateri smo kristjani povsem soudeleženi po krstu, ki nas je vcepil v njegovo telo. Prvi smisel in namen sv. maše je torej biti s Kristusom eno telo in to na telesni način. Prejem evharistije je potrditev našega biti v Njem in z njim.

Žal se kristjani delimo v udeležence in gledalce sv. maše. Prvi se je udeležijo, to pomeni, da potrdijo, da so udje Kristusovega telesa tako, da se ponovno telesno srečajo z njim v fizičnem odnosu – jaz in Kristusovo telo, jaz in Kristusova kri. Drugi, prisostvovalci, so sicer prisotni pri sv. maši, z drugimi molijo in pojejo, poslušajo in gledajo. A ostajajo le gledalci, njihova pripadnost živemu Kristusovemu telesu ni potrjena, ni uresničena, ni sodeležna. Kdor prejme evharistijo postane s Kristusom zopet eno: eno telo, ena duša, eno občestvo. Kdor se obhajilu odreče ostane na ravni duhovne naveze, ki je šibkejša in mimobežna.

Kristus se torej med mašo daruje za vse, prisotne in odsotne. Njegovi udje pa delimo z njim njegovo darovanje in tako z njim odrešujemo svet.

Znana srednjeveška klunijska reforma, ki je skušala po sv. Brunu, sv. Bernardu in drugih svetnikih preurediti samostansko življenje tako, da bi bilo bolj v skladu z evangeljskimi sveti, ki so temelj redovniških zaobljub, je uvedla tudi spomin na pokojne med mašnim obredom. Namen je bil nadvse plemenit in vreden posnemanja. Čas, ki je večkrat v lasti skušnjave in hudega duha, pa je prvotni namen spremenil v kupčevanje. Verniki so v zameno za priloženi dar prosili duhovnike, naj mašujejo po njihovem namenu oz. naj darujejo sv. mašo za tega ali onega pokojnega, za to ali ono potrebo, za srečo na tem ali na onem svetu. S takim početjem se je Kristusova nekrvava daritev na naših oltarjih kar hitro spremenila v kupoprodajno pogodbo: ti meni mašo, jaz tebi dar. In sv. maša je postala sredstvo za uslišanje želja darovalcev.

Kako smo se oddaljili od Jezusovega velikega četrtka! Danes, kljub svežemu in resnici bližnjemu pogledu na evharistijo in evharistično dogajanje, se še vedno poslužujemo sv. maše kot oblike daj-dama: mi Bogu eno mašo, Bog nam eno dobroto.

Med vsakim evharističnim slavjem imamo priložnost, starodavno priložnost, da se obrnemo k Bogu in mu izročamo v vodstvo in varstvo vse tiste osebe in stanja, za katere se nam zdi primerno in potrebno moliti. V to mašno dogajanje lahko strnemo vse svoje želje, prošnje, potrebe, hrepenenja in iskanja. Misliti pa, da je sv. maša neke vrste duhovnikovo službeno obredovanje v korist tistim, za katere jo naročimo, je napačno. Mašo vodi Kristus, on je njen glavni dejavnik in žrtev za vsakega in vse. Sodelovati pri evharistiji ne pomeni biti zraven, da bo Jezus vesel in mi bo naklonil kar ga prosim, pač pa biti del Njega, z njim se darovati in od njega prejeti posvečenje. Še več kot to: po mašnem deleženju – on v meni, jaz v njem - sem poslan, da grem v svet in to darovanje nadaljujem v korist vsem, posebno ubogim. Beseda maša namreč izhaja iz latinske “missa”, kar bi lahko prevedli oz. priredili z besedo pojdite! Pojdite in kar ste pri maši doživeli, dosledno živite in učite!

Ko bi se sv. maše udeleževali za svoje posvečenje in utrjevanje svojega krščanskega bistva, ko bi nam maša pomenila biti v Kristusu in z njim; ko bi pri maši čutili, da smo eno telo, čeprav udje različnih velikosti in sposobnosti, bi se ne upravni svet kliničnega centra ne zaprepaščena novinarka ne člani prostovoljnih društev čutili ogrožene.