Sirski škofje o podpori trpečemu ljudstvu
Svet Marjana Debevec
13 pravoslavnih redovnic iz Sirije, ki so jih pred tremi meseci ugrabili iz samostana svete Tekle, je na prostem. Rešene redovnice so v Libanonu in se želijo vrniti v Sirijo. Vest o njihovi rešitvi je vsa krščanska skupnost v Siriji sprejela z veseljem. Prav Cerkev je namreč tista, ki ljudi podpira v njihovem trpljenju. Danes pa se je začelo tudi zasedanje sirskih škofov, ki so se zbrali v Libanonu, da bi iskali rešitve za svoje ljudstvo.
Sirski škofje razpravljajo o delovanju Karitas in o možnostih za čim bolj učinkovito pomoč trpečim ljudem. Tema pogovorov pa so tudi številni ugrabljeni kristjani, med katerimi sta še vedno dva škofa in trije duhovniki. Prav slednji so velika duhovna opora tako katoličanom, kot tudi muslimanom.
Prejeli smo pismo nekega duhovnika iz vasi na severu Damaska, kjer krščanska skupnost živi že vse od tretjega stoletja. Čeprav so dolgo vztrajali v miru, pa je vojna dosegla tudi njihovo vas. Takole piše: „V srce se mi je vtisnil psalm, ki pravi: 'Tudi če bi hodil v temni dolini ne bom se bal, ker si ti z menoj'. Tako nisem podlegel strahu in nisem zapustil župnije, ki mi jo je Bog zaupal“. Da bi lahko podpiral župljane, se je z njimi preselil v sosednje mesto. Toda boji so jih dosegli tudi tam. Znašli so se sredi fronte. Z dvema družinama so bili pet dni skriti v hiši brez vode, elektrike in hrane. Niso imeli nobenega prevoznega sredstva. „Lahko smo le molili in prosili usmiljenja“, piše duhovnik. „To je bila zelo trda preizkušnja, v kateri se nam je razkril krik Zapuščenega Jezusa. V molitvi sem se zaupal Bogu, saj nas je lahko le On rešil iz te sužnosti“. Nekega jutra so se peš odpravili iz vasi. Na kontrolni točki ni bilo nobenega vojaka. Videli so nekaj ostrostrelcev, toda nanje niso streljali. Hodili so šest kilometrov in tako prišli do varnega območja.
„To je bila pot, ki sem jo prehodil z Gospodom. Razumel sem, da je vse ničevost. Rad bi spodbudil vse, da bi zaupali v Boga. Predvsem nas pastirje pa vabim, da ne bi nikoli zapustile črede, ki nam je zaupana, volkovom. To izkušnjo darujem Gospodu, da bi obnovil svojo Cerkev, jo poživil s svojim Duhom in posvetil njene pastirje. Samo tako bomo Cerkev, pred katero Gospod ne zardeva, ampak je lahko nanjo ponosen“, je ša zapisal sirski duhovnik. Verniki lahko prebivalce Sirije predvsem podpremo z našo molitvijo.
