Veselite se….

Slovenija | 21.03.2014, 14:30

Koliko krat so bile v preteklem tednu izgovorjene besede velikega in obenem preprostega človeka Bogdana Žorža: Veselite se… Sliši se kot oporoka, naročilo, predvsem pa nasvet. Veselite se življenja, veselite se vsega kar vam življenje prinaša, veselite se drug drugega. Sama se večkrat sprašujem ali se res znamo veseliti, najprej lastnih malih uspehov, potem pa uspehov ljudi s katerimi živimo, delamo in smo. S hvaležnostjo nemalokrat pomislimo na prijatelje in znance, ki nam v težavah in preizkušnjah priskočijo na pomoč. Veliko je tega, nesebično in z veseljem. Škoda, ker je tako malo nesebičnega in pristnega veselja, ko se nekomu zgodi nekaj lepega, ko bi se bilo potrebno z njim veseliti in uživati, ga pohvaliti, mu reči: »To si pa dobro napravil.« Bojim se, da je naš narodni sindrom jokanja z jokajočimi zelo prisoten, žal pa v naši družbi manjka pristnega veselja z veselimi.

Pred dnevi smo vsi zaskrbljeni spremljali stavko rudarjev v rudniku Trbovlje Hrastnik. Verjetno je bila to zadnja prava proletarska stavka v naši samostojni domovini, kajti delavskega razreda skoraj ni več. Kakšna razlika med vstajniki, ki niso znali konkretno pokazati na nepravilnosti in temi pogumnimi možmi, ki so ponosno vzeli svoje pravice v svoje roke. Marsikomu se je utrnila solza, ob podpori njihovih družin, stanovskih kolegov in večine javnosti. Manjka nam takih mož, ki brez velikih besed potrkajo na vest tistih, ki so odgovorni za njihovo usodo. Veselili smo se z njimi, pa ne le zato, ker so prišli iz jame, temveč tudi zato, ker so dostojanstveno pokazali kaj je prav in kaj narobe. Le kje je bilo veselje do pravičnosti in poštenosti, ko so padale tovarne in banke. Vsi smo bili pohlevno tiho in jokali z jokajočimi gospodi, ki se ne čutijo krive.

Podobno smo doživljali ob 8. marcu. Namesto praznovanja uspehov in radosti žensk doma in po svetu, so se pri nas vrstile okrogle mize o nasilju nad ženskami. Kot, da nimamo kaj praznovati, kot, da v naših družinah, v družbi, na delovnih mestih ni vse pohvale vrednih žensk, o katerih bi lahko govorili v vzpodbudo in izgrajevanje, smo dobesedno iskali primere 'slabe' prakse nasilja, izkoriščanja. Vem, da je tudi to pomembno vse dni v letu, toda 8. marec ni dan za jamranje ali žuriranje, temveč je dan za veselje. In zakaj se ne bi ob 'našem' dnevu vsaj majčkeno pohvalili z nenadomestljivim prispevkom žensk v današnji družbi, gospodarstvu, politiki, kulturi, glasbi. A veste zakaj ne? Menim, da samo zato, ker si zelo težko priznamo, da je katera boljša kot naša. No, ko sem že pri besedi 'naša' sem v mojem zadnjem komentarju izrecno prosila naše politike naj pozabijo na besede naša – vaša vlada. In glej ga zlomka, stvar se je celo poslabšala, blondinka je uporabila termin 'moja vlada', pa sem se vprašala: »A jo je kupila ali vzela v zakup?«

O tem neskončnem govorjenju o nasilju nad ženskami, je, po poročanju medijev, menda v Sloveniji vsaka peta ženska pretepena in vsaka sedma posiljena. A ni to, če je seveda res, grozno? Sprašujem se kdo so ljudje, ki to počnejo, torej živimo v družbi nadpovprečno nasilnih moških. Moj Bog, gospodje le kako si dovolite ta podtikanja? Za prihodnje leto vas prosim organizirajte okrogle mize o poštenih in dobrih odnosih v družini. Pokažite, da se veselite svoje očetovske vloge in pohvalite svoje vrle žene. To bo za ženske šele pravi praznik, priznanje, pohvala, veselje … niti rož ne bo treba. Veselimo se dobrega ….

Smo v tednu družine, kjer papež Frančišek sporoča, da je družina vir veselja in radosti. Dobri in spoštljivi odnosi med člani ožje in širše družine, so najboljši primer vzgoje za otroke in prihodnje rodove. Toliko lepih in koristnih misli je v papeževem sporočilu. Toliko solidarnosti in medgeneracijske povezanosti kot je v družini po naravni poti, ne premore nobena še tako vrhunska stroka. Sama se pri Karitas srečujem z družinami in lahko rečem le to: kjer vlada ljubezen, zvestoba in spoštovanje z lahkoto premagujejo materialne in finančne stiske, kjer odpove ljubezen, zvestoba in spoštovanje so trenutne stiske in težave nepremagljive. In dobrih, zdravih družin, s vsakodnevnimi težavami in vsakemu lastno različnostjo, je veliko in zaradi teh družin bomo kot narod preživeli in obstali. Zato bi vsem, ki delajo zakone rada položila na srce, zakoni naj družinam pomagajo in ne zapovedujejo. Kako nečloveško in sramotno je poseganje v družino z zakonom o evtanaziji, celo na področje najbolj šibkih, to je otrok. Upam in želim, da bi ta zakon ostal le mrtva črka na papirju. Od nas je odvisno, ne od zakona, saj kot pravijo 'papir vse prenese', kako na to odgovarja vest pa je že drugo poglavje.

Tako zelo sem se razpisala o družini, da sem čisto pozabila na politiko, ki se do onemoglosti trudi onemogočiti razvoj in blaginjo Slovenije. Zamislili so si bančne luknje, slabe banke, celo nagradili so ljudi, ki so to izpeljali. Ne skrbi me toliko, da nam gre marsikaj narobe, za spremembo me tokrat prav pošteno skrbi veselje poslancev z leve in desne, ko se enim ali drugim kaj ponesreči, celo neprikrita želja, da enim ali drugim ne bi uspelo nekaj, kar je za Slovenijo vitalnega pomena. Sama nisem v nobeni stranki, kot sodelavka Karitas pa budno spremljam nastope in delo ljudi, ki krojijo usodo države in državljanov. Prav nič me ne zanima v kateri stranki je kdo, zelo pa me zanima kaj je dobrega ali slabega naredil za revne in odrinjene na rob. Pred volitvami so vsi polni obljub in sočutja, vendar sama in volivci dobro vemo kdo je v času največjih stisk gledal stran in kdo pomagal, zato upam, da bo za vsakega kandidata največje potrdilo: »Po njih delih jih boste spoznali«.

To želim in priporočam tudi vam, dragi poslušalci Radia Ognjišče. Prav vaša dobrota je luč, ki osrečuje in prinaša veselje. Z vašimi darovi iz Pustne sobotne iskrice smo v teh dneh kupili skoraj 60.000 litrov mleka in razveselili številne otroke. Naj bo to naš skupni dar prav otrokom ob letošnjem tednu družine. Hvala vam in vse dobro.