Kdo bo nosil odgovornost za vse, kar se dogaja?

| 18.03.2014, 13:45

Letošnja zima se bo v zgodovino vpisala kot dobro namočena, spominjali se jo bomo tudi zaradi žledoloma izjemnih razsežnosti, ki je opustošil naše gozdove in potolkel elektro infrastrukturo, predvsem prebivalci na Planinskem polju in v Loški dolini pa jo bodo še dolgo pomnili zaradi 100 letnih voda, ki so poplavile številne domove in na glavo obrnile njihova življenja.

Razmere, ki se počasi umirjajo, so v tem našem skreganem in razdeljenem slovenskem prostoru vendarle pokazale na luč, ki je zasvetila v obliki pristne solidarnosti in nesebične pomoči. Je pa čas po takih katastrofah nujno tudi čas premisleka, kaj lahko naredimo, da bi ob morebitnih podobnih situacijah v prihodnje, posledice bile manjše in manj boleče. Nekaj korakov v to smer je že bilo narejenih, nekaj se jih še obeta, bolj pa me skrbi dogajanje na tistih področjih, kjer odgovorni zavračajo take vrste premislek, vsako vprašanje, ki se dotika dosedanjih ravnanj pa razumejo kot napad in očitek.

Bom to poskušal pojasniti s primerom, ki ga dobro poznam in tudi občutim.

Vsi vemo, da so poplave na Ljubljanskem barju stalnica. Odvisne so od padavinski razmer, ki se zadnja leta zelo spreminjajo in botrujejo, da do visokih voda pride tudi štirikrat ali celo petkrat letno. Zanimivo je poslušati najstarejše krajane, ki vedo povedati, da so se pred 60 ali 70 leti vode na Barju drugače razlivale, kot se danes. In strokovnjaki, ki Barje raziskujejo in dobro poznajo, znajo vse to pojasniti predvsem z dejstvom stalnega posedanja barjanskih tal.

Kmetje na zahodnem delu Barja pa se ob vsakih takih poplavah srečujemo z veliko težavo, ki jo javnost načeloma ne pozna, namreč, vode iz leta v leto dalj časa poplavljajo travnike in njive in nam tako onemogočajo kmetovanje. Ta dolgotrajna poplavljenost pa ni posledica dotoka novih količin vode, ampak zelo zastarelega in kot kažejo zadnja leta tudi neučinkovitega načina upravljanja z zapornicami na Ljubljanici in dejstva, da strugi Ljubljanice in Gruberjevega kanala že več desetletij nista bili čiščeni.

Struga Ljubljanice je na dveh kritičnih mestih tako zasuta, da po izsledkih nekaterih strokovnjakov, ti dve zajezitvi pretočnost zmanjšata za tretjino.

Kmetje smo zaskrbljeni. S pobudami in prošnjami se že leta obračamo na odgovorne, prišlo je celo do nekaj sestankov, kjer pa se vse konča z izgovorom, da ni denarja. Ni denarja za postavitev vodomernih postaj, ki bi v realnem času omogočale podatke o stanju voda na Barju in posledično učinkovitejše upravljanje z zapornicami, ni denarja za čiščenje Ljubljanice in Gruberjevega kanala, ni denarja za obnovo več kot 100 let starih zapornic, ni denarja za čiščenje barjanskih jarkov.

Še bolj zaskrbljujoče pa je dejstvo, da nekateri uradniki, ki imajo na skrbi vse to stanje, v neformalnih pogovorih vedno pogosteje navajajo, da je usoda zahodnega dela Barja zapečatena in da bomo zaradi sprememb v padavinskem režimu vedno pogosteje »plavali«. Tudi na račun poplavne varnosti še vedno načrtovanih elitnih sosesk na jugu Ljubljane.

Izgovori so torej vedno pri roki. Dobro plačanim zimzelenim uradnikom omogočajo, da se z njimi znebijo tistih, ki na probleme opozarjajo. Leta pa tečejo in stanje postaja alarmantno. Vprašujem se, kdo bo nosil odgovornost, za vse to, kar se dogaja?

Letos so zapornice na Ljubljanici začeli skladno z zastarelim pravilnikom zapirati sedmega marca, pa čeprav je zahodno Barje še bilo konkretno poplavljeno. Do tega dne, je gladina vode na Barju upadala tudi po 10 centimetrov na dan, od tega dne pa poplavjenost skoraj miruje.

Se bo našel kdo od odgovornih, ki bo ta gordijski vozel presekal in slišal glas vpijočega v puščavi?