Marija Vegelj Pirc
Od raka ne umremo, celo bolj polno zaživimo
Slovenija
Po vsej Sloveniji je ob današnjem Dnevu boja proti raku, na delu množica prostovoljcev z mreže Društva onkoloških bolnikov Slovenije, kjer na stojnicah s pomočjo publikacij osveščajo mimoidoče o bolezni in možnostih ozdravitve. Pomembne so tudi informacije o zdravem načinu življenja, ki močno zmanjša tveganja za obolevnost za rakom. Bolezen je v porastu, a je tudi vse bolj obvladljiva.
Hvaležni za tisto, kar smo in kar imamo
Predsednica Društva onkoloških bolnikov Slovenije Marija Vegelj Pirc: "Ljudje sprašujejo ali pa razmišljajo o raku, ko sami zbolijo ali pa kdo o bližnjih in večinoma ugotavljamo, da so takrat zelo presenečeni in o raku premalo vedo. Kar je škoda. Lahko bi se pripravili na bolezen, kot na vse ostale življenjske situacije. Ljudje smo v potrošniški družbi izrinili besede o bolezni, smrti in kar mislimo, da to ni del našega življenja. Realnost pa je drugačna. Tudi rak se lahko zgodi, vsakemu in kadarkoli. Če bi se pripravili na bolezen, bi življenje vzeli bolj zares in bi ga živeli kot vrednoto. Vsak dan bi naredili kaj dobrega in bi osrečili druge."
Bolezen kot priložnost
"Je pač tako, da se zavemo realnosti šele takrat, ko trčimo z glavo ob zid. Zelo radi verjamemo tistemu, kar nam ponujajo, da smo lahko srečni le ob privarčevanem kupu denarja, da si lahko zagotovimo lepe življenjske pogoje, dober avto ali, da bomo lahko že otroke v vrtcu učili tekmovalnosti, da bodo najboljši in jim bo to omogočala vpis na hoteno šolo in podobno. Kot da je samo ta pot k sreči. Pozabljamo pa, da je resnica čisto drugačna in vrednost življenja ter sreče čisto drugje. Zato včasih tudi rečemo, da je bolezen priložnost in zato nekaj dobrega. Z bolniki se ob težkih trenutkih učimo soočanja z boleznijo in spoznavati tudi njene koristi. Saj vemo, najlepši biseri so porejeni z bolečine."
Kako zgodaj spregovoriti o bolezni?
"Po svetu se je izkazalo, da se šola za življenje pri otroku začne brez besed. S tem, ko sami zdravo živimo, ga v sreči pričakujemo in se potem z njim in med seboj veliko pogovarjamo. Tudi otroci doživljajo bolezen babice, smrt dedka, recimo. Zakaj ne bi bila to tema tudi po vrtcih? Nekajkrat sem tudi sama obiskala osnovne šole in vrtce in videla, da včasih učiteljice ali vzgojiteljice ne vedo, kako se pogovarjati o bolezni, če zboli kateri od otrok. Toda otroci to sprejmejo zelo naravno in se znajo pogovarjati o življenju, ki je celota od rojstva do smrti in samo takega lahko živimo polno in srečno. Ne pa, da rečemo, zame tega ni. Kakšen reče, če se mi bo zgodil rak, mi ni živeti. Ko se zgodi, šele začutimo, da življenje ni samoumevno, ampak je absolutna vrednota, ki nima omejitev. Vredno je kadarkoli."
