Slovenski odnosi z Dunajem skozi čas

| 26.02.2014, 10:45 Matjaž Merljak

O dejavnosti slovenskega duhovnika na Dunaju p. Ivana Tomažiča je na XIII. Vseslovenskem srečanju 2013 spregovoril tudi doc. dr. Vincenc Rajšp, direktor Slovenskega znanstvenega inštituta na Dunaju. Objavljamo njegovor o odnosih med Dunajem in Slovenijo ter kakšni so načini za spodbujanje slovenskega kulturnega in znanstvenega prostora.

Spoštovane Slovenke in Slovenci iz vsega sveta. Najlepša hvala za povabilo. Moj prispevek se bo nekako dotikal knjige Slovenski odnosi z Dunajem skozi čas, ki je izšla meseca aprila, in sicer v so-izdaji našega inštituta, Inštituta za novejšo zgodovino in Znanstveno raziskovalnega centra. Knjiga pa nekako sovpada tudi z jubileji patra Ivana Tomažiča, namreč leta 2009 ob njegovi devetdesetletnici je bil simpozij in prispevki z nekaj dodatki so potem izšli meseca aprila letos, nekaj dni pred njegovo železno mašo. Naslov dejansko pravim, zajema to knjigo in pa tudi razmere na Dunaju danes.

Dunaju pripada od 15. stoletja do I. svetovne vojne osrednjo mesto slovenskega znanstvenega in kulturnega prostora, tako glede formiranja kot tudi delovanja slovenskih izobražencev. Na dunajski univerzi fantje iz slovenskega prostora niso le študirali, temveč ostajali kot profesorji, dekani, rektorji. Več poskusov je bilo, kako omogočiti študentom iz slovenskega prostora študij s štipendijami. Obdržala se je univerzitetna ustanova Luke Knaflja. Bogato gradivo o vsem tem hranijo dunajski arhivi, knjižnice in številni spomeniki.

Po I. svetovni vojni se je vloga Dunaja v zvezi s Slovenci spremenila, vendar kot ugotavlja Igor Grdina v omenjeni knjigi, pomen Dunaja za slovensko kulturo po I. svetovni vojni ni prenehal.

Tradicionalne vezi Slovencev z Dunajem so bile radikalno presekane šele leta 1945. Vendar so se izobraževalne znanstvene in druge vezi pričele vzpostavljati že v začetku šestdesetih let. Leta 1961 se Jugoslavija prevzela od Avstrije Knafljevo univerzitetno ustanovo v skladu s pogodbo iz leta 1927 in jo predala v upravljanje Univerzi v Ljubljani. V njej je bilo od začetka tudi že na razpolago stanovanje za slovenske znanstvenike. Za živahno dejavnost slovenskega visokošolskega Dunaja pa je poskrbel v prvi vrsti pater Ivan Tomažič z novi Korotanom.

Ob ideji Tomažiča, leta 1961 je Felix Bister, kot predsednik kluba slovenskih študentov zapisal: "Obiskal nas je pater Ivan Tomažič in nam razodel svoj sijajni načrt o slovenskem visokošolskem domu. Odkrito povedano, misel je bila za nas v začetku popolnoma romantična, toda kmalu smo spoznali da ni le lepa ideja temveč, da bo postala dejstvo in postala je."

Nove zgradbe in dom je 15. novembra 1966 slovesno otvoril avstrijski zvezni kancler Jožef Klaus. Pater je dom izročil v last celovški Mohorjevi. Do leta 1986 ga je sam tudi zelo uspešno vodil.

V njem niso našli bivališča le študentje temveč tudi številni slovenski gostje iz vsega sveta ter znanstveniki iz Slovenije, o čemer v pričujoči knjigi piše Peter Vodopivec takole: "V sedemdesetih letih preteklega stoletja smo se kolegi, ki smo avstrijsko prestolnico bolj ali manj redno obiskovali, z mestom in njegovimi ustanovami naglo zbližali, kar je bila med drugim zasluga neprecenljive moči in podpore gospoda patra Ivana Tomažiča in dr. Feliksa Bistra."

Leta 1986 je prevzel upravo Knafljeve ustanove Feliks Bister in postala je drugo pomembno središče za slovensko znanost. V naslednjih sedmih letih je pridobil več stanovanj, v katerih je omogočil bivanje številnim slovenskim raziskovalcem in znanstvenikom, ki so imeli sicer zelo omejene ali pa nikakršnih možnosti za študijska bivanja na Dunaju. Delo jim je omogočal s Knafljevimi štipendijami, po letu 1990 ko je postal vodja novoustanovljenega avstrijskega inštituta v Ljubljani, pa še z dodatnimi avstrijskimi štipendijami. Leta 1993 je prevzela upravo Knafljeve celovška Mohorjeva, ki ju je leta 1995 pravno preoblikovala iz univerzitetne v privatno ustanovo.

S finančno pomočjo Slovenije, ki je leta 1998 v hiši ustanovila slovenski znanstveni inštitut, kjer zaenkrat še deluje, je zanjo vplačala vnaprej tudi desetletno najemnino. Danes podpora avstrijskega ministrstva za znanost, ki je obnovo Knafljeve hiše prav tako sofinanciralo zaradi slovenskega znanstvenega inštituta naprej ter obilno podporo mesta Dunaja, je bila hiša leta 2003 lepo prenovljena.

V naslednjih letih se je na Dunaju odvijalo resnično bogato in živahno slovensko življenje. Slovenski študentje v Knafljevi in Korotanu ter tisti po stanovanjih po Dunaju so se zbirali na inštitutu. Tukaj je bilo do leta 2011 tudi preko štiristo prireditev, predavanj, simpozijev, razstav in tako naprej, inštitut je izdal enajst znanstvenih knjig, predvsem pa se od leta 2006 na inštitutu zbirajo tudi otroci pri pouku slovenščine od začetnih šest je število naraslo na petintrideset v preteklem šolskem letu.

Žal pa nas je doletela svojevrstna kriza, ki jo zaostruje še sedanja slovenska finančna kriza. Naslov intervjuja, gospoda Karla Smoleja, predsednika nadzornega odbora celovške Mohorjeve jeseni 2005 v tedniku Mladina 'Bitka za Dunaj' žal še traja. Kakšen bo konec, ne vem. Vsekakor pa je zelo slaba situacija za slovensko znanost, znanstvenike, študente, vse finančno šibke, znanstveno zainteresirane Slovence in Slovenke saj je popolnoma izginil duh dobrodelnosti.

Nekdanji minister za Slovence po svetu je v lavdaciji ob podelitvi Kugyjeve nagrade Skupnosti koroških Slovenk in Slovencev predsedniku Ustavnega sodišča Ernestu Petriču razmišljal o besedi pravica in prav. Misel je za znanstveni kulturni Dunaj zelo pomembna. Ni vse, kar se zdi pravica, tudi prav. V primeru, ko je lastnica Korotana leta 2009 tožila patra Tomažiča, kar je bila njena pravic,a je višje dunajsko sodišče ugotovilo, da ima prav pater Tomažič.

Tudi slovenski znanstveni inštitut je žrtev nepotrebnih sodnih izterjevanj najemnine, ki pridejo iz slovenskega proračuna, ki je daleč najvišje tudi v Knafljevi hiši, kar je sicer pravica upraviteljice, vsekakor pa to ni prav. Žal tako zapravljamo denar po sodiščih, medtem ko ga primanjkuje za znanstveno delo in promocijo znanosti.

Spoštovani Slovenci iz vsega sveta, veliko ste doprinesli pri osamosvojitvi Slovenije. Nič manjša, nič lažja pa ni naloga, da jo tudi ohranimo. Pri tem pa je nujno potrebno, da se skupaj zavzamemo za ustanove, med njimi Knafljevo in Korotan na Dunaju, ki so bile zgrajene s finančno podporo Slovencev iz vsega sveta kot dobrodelne in neprofitne gospodarske enote. Sicer žal slovenski znanosti, kulturi, pa tudi slovenskim študentom na Dunaju skorajda ni rešitve. Nenazadnje je dalo višje sodišče prav toženemu patru Ivanu Tomažiču, ki je zagovarjal Korotan kot študentsko dobrodelno ustanovo.

Pater, hvala vam za vse, kar ste kot ste sami poudarili, na predstavitvi knjige na Slovenskem znanstvenem inštitutu na Dunaju, z Bogom, z božjo pomočjo in s pomočjo preprostih Slovencev storili za akademsko sfero in hvala vam, da ste se za ohranitev te dediščine tudi tako odločno borili. Danes o tem niste govorili, saj ste to jasno zapisali v knjigi Slovenski odnosi z Dunajem, na nas pa je ali bomo vašemu zgledu sledili. Hvala.

(iz magnetograma Državnega zbora)