Novice iz Melbourna
| 18.02.2014, 11:46 Matjaž Merljak
Težko pričakovano in končno pozdravljeno poletje! Vsakdanji pogovori se vedno začnejo pri vremenu, pa smo bili že tudi mi v dilemi, kaj pa se letos dogaja? Končno nam je posijalo tako težko pričakovano sonce, narava se je čez noč oživela.
V zadnjih nekaj letih je bilo vse bolj umirjeno, lansko jesen in zimo pa tudi spomladi je kar precej deževalo in so se tako že precej prazni vodni rezervoarji skoraj do vrha napolnili. Preskrbljeni z vodo, sonce nas je za silo grelo, ptički veselo prepevali, pa glej ga »šmenta« ne sme biti kot v raju! Da pri vsem tem dobrem smo se morali soočiti prav s tistim težko pričakovanimi, sedaj prevročimi sončnimi žarki. Temperature so se nenadoma dvignile do 40 celo do 45 stopinj. Trajalo je le nekaj dni, pa je vseeno ta vročina pustila za seboj ogromno škodo! Pogorelo je 16.000 ha pašnikov in to samo 30 km izven mesta Melbourne. Do sedaj je zgorelo že preko 40 poslopij, pašnikov, živine in pa živali po gozdovih. Še vedno ognjeni zublji požirajo vse kar je v njihovi bližini in še dalje v podeželje. Tisoče gasilcev-prostovoljcev neutrudljivo gasijo, 18 požarov pa še vedno divja. Policija išče kar 9 oseb, za katere mislijo, da so podtaknili to grozoto. Samo mesto z okolico 100 km in več je ovito v dim in podeželje bo v nevarnosti dokler ne pade toliko dežja, da se požari sami ne pogasijo in temperature padejo. Ja, živimo v deželi pod soncem, zato vse življenje skrbimo prav zato. Samo pet let je minilo od zadnje katastrofe, med tem časom pa smo imeli toliko padavin, da so gozdovi ponovno oživeli in življenje teče dalje.
Na drugi strani sveta pa doživljate še večje ujme. Tudi te smo gledali z bolečino v srcu, kaj narava dela. Mraz, led in žled, nam skoraj nepoznan, toda po slikah grozljiv, sedaj pa še poplave. Bo ljudem še kaj ostalo? Vsak po svoje trpimo in se borimo za boljši jutri – narava pa se končno ne ozira na vas ali nas ali kje drugje po svetu – torej na nobenega. Zelo žalostno je v tem, da nekateri vse to plačujejo celo s svojim življenjem.
Takoj naslednji dan po božiču se je skupina 42 potnikov, ki jo je organiziralo versko središče v Kew-ju odpeljala na štiridnevno potovanje z avtobusom v Južno Avstralijo, Adelaide. Izlet je bil skrbno začrtan in tudi izpeljan. Ker je bila pot zelo dolga, smo se kar nekajkrat ustavili. Drugi daljši počitek je bil v mestu Penola, ogledali smo si tudi muzej, ki je bil zgrajen že leta 1869, je tudi eden najstarejših podeželskih mest v tem Limestone Coast ali apnenski obali. V Penoli je bila rojena in doma Mary MacKillop, posvečena 17. okt. 2010 v svetnico Južne Avstralije. V teh krajih je doma tudi vinska trta in znana po kvalitetnih vinih. Ogledali smo si eno od mnogih vinjarn, saj v tistih krajih vozijo tovornjaki grozdje tedne in mesece dokler se trgatev ne konča. To moraš samo videti, da verjameš. Pot smo nadaljevali do Mount Gambier, večje podeželsko mesto in prespali dve noči. Takoj naslednje jutro smo se odpeljali na ogled največjega vulkanskega jezera - Blue lake - plavega jezera. To je voda, katero pijejo vse vasi tamkajšnjih krajev. V zadnjih 100 letih se je gladina znižala za 30 m. Istočasno smo si ogledali tudi votlino vulkanskega izvora. Naslednji dan smo se odpeljali proti Adelaide. Dve noči smo prenočili v čudovitem hotelu sredi samega mesta. Naslednje jutro po zajtrku smo se odpeljali v slovensko cerkev, ki so nas tamkajšnji rojaki že tudi z veseljem pričakovali. Notranjost cerkve je bila še vsa v božičnem vzdušju. Za to priložnost so darovali sv. mašo p. Ciril, p. David in povabljen pa je bil tudi adelaidski nadškof dr. Phillip Wilson - vedno in nikoli odveč svarilo - ljubimo se med seboj, ne delajmo drug drugemu škode ali prepirov, bodimo prijatelji, saj tega je danes vedno manj ... so se glasile besede. Po končanem obredu so nas tamkajšnji rojaki povabili na prigrizek z domačo potico in drugimi dobrotami. Lepo smo se zahvalili za tako prijazen sprejem in pogostitev.
Zatem smo se ustavili še v slov. klubu v Adelaide. Po uradnem sprejemu so nas pogostili z obilnem kosilom in pijačo. Lepo je bilo, zgodovina prihoda v to deželo pa enaka. Leta so zarisala svojo zgodovino vidna na licih, zgaranih rokah, v srcih pa še vedno bijejo mladostni spomini na deželo pod Triglavom in nam vsem nikoli pozabljeno. S stiskom roke, smo se zahvalili za tako pogostitev in sprejem v slovenskem klubu Adelaide! Naslednje jutro smo odrinili proti Melbournu 800 km dolgi poti, ki se je vila med samimi polji zrele pšenice, nekaj že požete, druga še čaka. Silosi, katere se še jaz spominjam, so danes vsi premajhni, žito vozijo in strešajo kar na zemljo in ga pokrivajo s plahtami - zgledajo kot gore žita, ki čakajo na izvoz na ladje za Kitajsko. To je Avstralija - dežela sonca in lepot, samo če jih hočeš videti, potem jih tudi doživiš.
Novo leto smo pričakali na SD Planica med prijatelji in znanci. Družba je štela skoraj dvesto rojakov iz bližnje pa tudi daljne okolice. Na odru nas je zabavala družba slovenskih glasbenikov, večerja pripravljena po naročilu spet iz domače kuhinje, za sladico so bili na jedilnem listu – domače pripravljeni krofi, potica in tudi jabolčni zavitek in kava! Ura se je kar hitro približala polnoči, vsi smo spet s stiskom roke in veseli stopili v novo leto z željami za boljše zdravje, družinske sreče in medsebojnega prijateljstva. Nekdo je še pripomnil, malo več denarja tudi ne bi škodilo, pa se žena oglasi, kako pa ga boš zapravil, saj tako ne greš nikamor! To so naše dogodivščine tukaj spodaj pod južnim križem.
Prav tako so bila tudi ostala slov. društva prilično dobro obiskana. Tokrat je bilo slišati, da so prišli mlajši in se pridružili slovenski glasbi in petju pa dobri hrani! Morda pa le še ni prepozno. Upajmo!
