Kulturni praznik v Frankfurtu

| 08.02.2014, 08:02 Matjaž Merljak

Druga polovica januarja (deloma pa že precej prej) je že vrsto let zaznamovana s pripravo na prireditev ob slovenskem kulturnem prazniku, ki ga v naši slovenski župniji v Frankfurtu že desetletja največkrat praznujemo na prvo februarsko nedeljo. Letošnjo prireditev so popestrili pevci zbora Franc Zgonik iz Branika, njihov zborovodja je skladatelj Miran Rustja.

Že pri maši so peli – Bogu v čast – Vodopivčevo latinsko mašo in seveda slovenske mašne pesmi. Poleg njih pa so na prireditvi svoj del prispevali tudi šolarji slovenske dopolnilne in evropske šole v Frankfurtu z učiteljico Natalijo Robnik. Nastopili so z zelo pestrim programom petja, branja besedil ter recitacij (zlasti Gregorčičeve Soči) slovenskih pesnikov in pisateljev, in sicer: Prešerna, Simona Gregorčiča, Kosovela, Jurčiča, Snoja, Vegrijeve, Rudolfa, Gregorčič Gorenčeve.

Seveda so nam tudi pevci zapeli nekaj uglasbenih pesmi tako Franceta Prešerna kot Simona Gregorčiča, saj je bil slednji skoraj desetletje kaplan v Braniku. Po prvem pevskem delu prireditve je vse nagovoril domači župnik Martin Retelj takole: 

'Več slovenščine, prosim,' se je glasil naslov zapisa dobrih deset dni nazaj na spletni strani Planet Siol.net, napisal pa ga je publicist in založnik dr. Samo Rugelj. Zapis je nastal, ko je njegova znanka iskala neki znani tuji film s slovenskimi podnapisi. In še v več slikah prikaže izginjanje slovenščine iz javnosti v domovini, zapis pa sklene:

»Knjižno založništvo tiskane knjige je srce ohranjanja in razvijanja slovenskega jezika. Edina rešitev za ohranjanje slovenske knjižne produkcije je kupovanje slovenskih knjig takega vsebinskega tipa, kakršnega si želite, da bi izhajal tudi naprej. To je edini način, da bo slovenščina dolgoročno živela in se kot jezik še tudi razvijala. Ne zanašajte se na to, da to pač že počne kdo drug. Tudi vi ste pomemben, da ne rečem ključen člen te zgodbe. V nasprotnem primeru se vam lahko zgodi podobno kot prijateljici iz prve zgodbe v tej kolumni. Nekega dne boste prišli v knjigarno, tam pa boste ugotovili, da ni nobene knjige takega tipa, kot ga imate najraje. Vprašali se boste: "Zakaj se to dogaja in kaj se je zgodilo?" (Planet Siol.net).« Tako dr. Samo Rugelj.

Podobno sliko poznamo najbrž vsi, ko gremo po slovenskih mestih in krajih. V napise in imena trgovin, delavnic in podjetij je vdrla predvsem angleščina, pa še kakšna španščina ali že celo kak azijski jezik. In to kljub temu, da je zakonsko menda kar dobro urejeno, da naj bo slovensko ime na prvem mestu, in če je potrebno, potem šele v tujem jeziku. Žal pa upravno sodišče (ali katera ustanova je že za to pristojna) očitno enostavno požegna vsa mogoča imena prej omenjenih ustanov, kakšnega učinkovitega nadzora pa, kot kaže, ni.

Pred nekaj več kot desetletjem sem se znašel v sprejemnici nekega hotela v znanem slovenskem mestecu. Nemški gostje so pisali razglednice in so želeli v naslovu po slovensko napisati svojo domovino Nemčijo (takrat je veljalo še pravilo, da mora biti ciljna država napisana v jeziku države, od koder pošta prihaja). Toda uslužbenke so jih preprosto povozile: 'Kar napišite po nemško'.

Naslednja slika je nastala na praznik Treh kraljev v Beneški Sloveniji, v Čedadu. Že desetletja imajo na ta dan beneški Slovenci Dan emigranta, ko se na ta praznik zberejo izseljeni rojaki. Na ta dan je k njim prišla tudi slovenska ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu ter jih pozdravila in nagovorila v nekaj besedah v slovenščini, večino svojega govora pa je povedala v italijanščini. Predstavniki slovenske manjšine v Italiji so v državnem zboru na pristojnem odboru prosili slovenske državne predstavnike, ministre in uradnike, naj vendar, ko pridejo k njim (ali pa kam drugam), govorijo slovensko.

Pevci, ki so med nami, prihajajo iz Rihenberka, sedanjega Branika. Od 1873 do 1881 je bil v Braniku za kaplana 'goriški slavček', pesnik Simon Gregorčič (1844-1906), prav gotovo po Francetu Prešernu najbolj znani in priljubljeni slovenski pesnik. Pred stotimi leti pa se je začela prva svetovna vojna. Prav preroško je pesnik Gregorčič v pesmi Soči zapisal grozote, ki jih je ta smaragdna reka videla in občutila v tej štiriletni svetovni moriji. Pa tudi v drugih pesmih najdemo veliko podobnih preroških misli glede jezika in narodne pripadnosti, predvsem pa eno samo ljubezen do materinega jezika in svojega naroda, npr. v pesmi Naš čolnič otmimo: »Ta mali, a krepko boreči se brod, / naš mili je dom, v njem vrli naš rod; / zaganja vanj silno se morje tujine, / požreti ga v svoje želi globočine. / Bog, čuvaj ta brod, / Bog čuvaj naš rod!« V duhu tega praznovanja lahko jasno in odločno rečemo, in to naj velja nam tukaj kakor onim doma: 'Več slovenščine, prosim! Bog, čuvaj ta brod, Bog čuvaj naš rod!'

Prireditev smo zaključili z drugim pevskim delom naših gostov iz Slovenije. Pesem pa se je oglasila še kasneje pri oziroma po večerji. Gostje so si v ponedeljek ogledali tudi nekaj Frankfurta, torek pa je bil zaznamovan z njihovim potovanjem domov. K sreči so izbrali takšno pot, da niso imeli ravno težav zaradi snega in žledu. Njim in vsem, ki so pripravljali to našo letošnjo prireditev in na njej sodelovali, velja naša hvaležnost. Hvaležnost pa velja tudi vsem, ki so imeli skrb zlasti za kuhinjo in postrežbo (to so največkrat člani župnijskega sveta) ter delno tudi za prevoz gostov.