Pastirsko pismo slovenskih škofov za postni čas 2014

Slovenija | 23.02.2014, 08:11 Tone Gorjup

Slovenski škofje pred začetkom letošnjega posta vernikom predlagajo, kako naj izkoristimo čas priprave na praznovanje velike noči. V pastirskem pismu ki ga v župnijah poslušamo to in prihodnjo nedeljo, nas po papeževem zgledu vabijo, naj se bolj posvetimo ubogim.

Škofje so za izhodišče vzeli stavek iz Drugega pisma Korinčanom „Bogat je bil, pa je zaradi vas postal ubog, da bi vi obogateli po njegovem uboštvu“ (2 Kor 8,9), ki ga predlaga tudi papež. Kot pišejo škofje živimo v dokaj negotovih in zmedenih časih. Poleg ekonomske krize stopa vse bolj na površje tudi kriza vrednot: kriza poštenosti, resnicoljubnosti in verodostojnosti. Ker omenjene vrednote izginjajo, se izgublja tudi zaupanje. V javnosti mnogokrat uživajo ugled uspešneži, ki so se na visoke položaje povzpeli na nepošten način. Vrednote solidarnosti, sočutja in medsebojne pomoči vse bolj padajo na ramena ljudi, ki nimajo pomembnega družbenega vpliva. Škofje ob tem obžalujejo, da naši krajevni Cerkvi ni uspelo ohraniti moralnega kapitala, pridobljenega v težkih letih povojne nedemokratične družbene ureditve. V zadnjih dveh desetletjih smo se tej dediščini v marsičem izneverili, tako verniki kakor tudi del cerkvene hierarhije. Zbrati moramo pogum in priznati zmote, pravijo škofje. Postni čas nas kliče k spreobrnjenju in pokori. Pri tem dajejo za zgled papeža Frančiška z njegovo skromno in preprosto držo, opozarjajo na njegovo naklonjenost do ubogih. Jezus, ki je govor na gori namenil tudi nam, nas vabi, h konkretnim dejanjem. Vprašajmo se, kakšen odnos imamo do bolnih, ubogih in najšibkejših v naši družini, soseski, sorodstvu, župniji. družbi, narodu in državi. In kako je z našim odgovorom na njihov krik? Škofje prvi del pastirskega pisma sklenejo z mislijo, da so ubogi in potrebni bogastvo Cerkve. S svojim služenjem ubogim in velikodušnostjo do njih najlepše dokazujemo, da je v nas pravi Kristusov duh.

 

Pastirsko pismo slovenskih škofov za postni čas, I. del

»Bogat je bil, pa je zaradi vas postal ubog, da bi vi obogateli po njegovem uboštvu« (2 Kor 8,9).

Dragi bratje in sestre!

V današnjem prvem berilu Gospod Mojzesu naroča, naj govori vsej skupnosti Izraelovih sinov (3 Mz 19,2). V zavesti svoje podobne odgovornosti vam hočemo tudi škofje spregovoriti ob začetku postnega časa. Sv. oče Frančišek postno poslanico namenja skrbi za uboge in tudi nas škofe vabi, naj skupaj z njim razmišljamo na isto temo: »Bogat je bil, pa je zaradi vas postal ubog, da bi vi obogateli po njegovem uboštvu« (2 Kor 8,9).

Živimo v dokaj negotovih in zmedenih časih. Poleg ekonomske krize stopa vse bolj na površje tudi kriza vrednot: kriza poštenosti, resnicoljubnosti in verodostojnosti. Kriza kulturnih in moralnih vrednot je vnebovpijoča. Ker omenjene vrednote izginjajo, se izgublja tudi zaupanje. V javnosti mnogokrat uživajo ugled uspešneži, ki so se na visoke položaje povzpeli na nepošten način.

Vrednote solidarnosti, sočutja in medsebojne pomoči vse bolj padajo na ramena ljudi, ki nimajo pomembnega družbenega vpliva. Žalostno je tudi, da Cerkvi ni uspelo ohraniti moralnega kapitala, pridobljenega v težkih letih povojne nedemokratične družbene ureditve. V zadnjih dveh desetletjih smo se tej dediščini v marsičem izneverili, tako mnogi verniki kakor tudi del cerkvene hierarhije. Zbrati moramo pogum in priznati zmote. Postni čas nas kliče k spreobrnjenju in pokori. Poleg Božje besede nas k spreobrnjenju vabita zgled in oznanjevanje papeža Frančiška. Papež postavlja pred nas podobo evangeljskega človeka, ki se uresničuje v dobrih delih za najbolj potrebne in uboge. Papež Frančišek je svet presenetil s svojo skromno in preprosto držo, s svojo nenavezanostjo na stvari in predvsem s svojo simpatijo do najbolj ubogih sedanjega časa. Kaže nam nov lik pastirja, čigar srce je upodobljeno po Jezusovem srcu.

Postni čas nam postavlja zelo resna vprašanja: Ali res zaupamo v Boga? Ali sprejemamo kot merilo svojega delovanja Jezusov govor na gori in moč njegovega križa? Nas dovolj nagovarjajo besede: Blagor ubogim? Smo pripravljeni s Kristusom vzeti nase bolečine in trpljenje naših preizkušenih bratov in sester?

Vsako krščansko občestvo je, tako kot vsak posameznik, verodostojno v izpovedovanju vere, ko njegova vera vodi v konkretna dejanja. Zato morata oznanjevanje in bogoslužje voditi v služenje kot vrhunec v posnemanju Jezusa Kristusa. Duhovna kvaliteta nekega okolja, družine, soseske, sorodstva, župnije, družbe, naroda in države se kaže prav v tem, kakšen odnos ima do bolnih, do ubogih in najšibkejših članov svojih skupnosti. Ali gleda v njih breme ali pa se zaveda, da so tudi oni njihovi bratje in sestre. Kristjani smo na vsakem kraju in ob vsaki priložnosti poklicani, da slišimo krik ubogih. Jezus nam je s svojimi besedami in svojimi dejanji pokazal pot do ubogih, ki so mu posebno pri srcu.

Papež Frančišek v svoji apostolski spodbudi Veselje evangelija to takole utemeljuje: »Ubogi imajo prednostno mesto v Božjem srcu. Kristus sam je »postal ubog« (Kor 8, 9). Celotna pot našega odrešenja je zaznamovana z ubogimi. Odrešenje je prišlo k nam po privolitvi ponižnega dekleta iz majhne, odročne vasi na robu velikega cesarstva. Odrešenik je bil rojen v jaslih, med živalmi, kakor se je to dogajalo otrokom najbolj ubogih. Ob njegovem darovanju v templju sta starša prinesla dve grlici, daritev tistih, ki niso mogli plačati jagnjeta (prim. Lk 2,24; 3 Mz 5,7). Odraščal je v hiši preprostega rokodelca in si služil kruh z delom svojih rok. Ko je začel oznanjati Božje kraljestvo, so za njim hodile množice brezpravnih; tako se je pokazalo, kar je sam rekel: »Duh Gospodov je nad menoj; Gospod me je mazilil. Poslal me je oznanjat blagovest ubogim« (Lk 4,18). Tistim, ki so živeli pod bremenom trpljenja in uboštva, je zagotavljal, da jih Bog nosi v središču svojega srca: »Blagor ubogim, ker je njihovo Božje kraljestvo« (Lk 6,20). Z njimi se je istovetil: »Bil sem lačen in ste mi dali jesti« (Mt 25,35). Učil je, da je usmiljenje ključ, ki odpira vrata v nebeško kraljestvo (Veselje evangelija 4/l97). Zato nas papež spodbuja, naj ne obračamo svojega obraza od ubogih in naj si prizadevamo imeti pogled, ki sprejema, roko, ki dviga, besedo, ki tolaži, in srce, ki ljubi (iz nagovora članom UNITALSI, 9. 11. 2013).

Bratje in sestre! Ubogi in potrebni so bogastvo Cerkve. S svojim služenjem ubogim in velikodušnostjo do njih najlepše dokazujemo, da je v nas pravi Kristusov duh. Naj nam Jezus pomaga to spoznati in udejanjati. Vabimo vas, da bi imeli vedno več čuta za iskreno ljubezen, posebno do ubogih.

S to željo kličemo na vas Božji blagoslov.

Vaši škofje