Draga Slovenija, ledena kraljica?

| 11.02.2014, 18:14

Led v katerega smo bili zaviti še pred nekaj dnevi bi lahko jemali tudi kot simbolično sporočilo, da je tudi stanje duha v Sloveniji hladno in trdo kot led in da so prav takšna tudi srca nekaterih njenih državljanov.

Tokratni komentar sem zaradi različnih povdarkov naslovil kar z »Draga Slovenija« in ti dve besedi, iz radovednosti, vtipkal tudi v internetni iskalnik. Kaj pravite, koliko rezultatov mi je vrnil?

Nič manj in nič več kot tri. Prvi zadetek je pismo iz Peruja, v katerem misijonarka opisuje naravne lepote naše domovine. Drugi kaže na komentar iz zamejske Koroške, ki obupuje nad njenimi državljani, ki če se ne streznimo, se nam bo trdo pisalo. Šele tretji zadetek na spletu pod naslovom Draga Slovenija, prav pesniško in z vznesenostjo srca opisuje ta naš dom, ki nas oblikuje in hrani in na svoj način ljubi. Tri leta star zapis v nekem obrobnem občinskem glasilu. In kar naenkrat se je število tistih z ledenim srcem do naše zemlje za nekajkrat pomnožilo.

Morda se tudi vi sprašujete, zakaj se v temu raju pod Triglavom nikakor ne uspemo izviti iz lovk hobotnic, vezi stricev, različnih pod in nadzemnih lobijev, ki v led oklepajo naša življenja in ne samo ulic in hiš?

Pa vendar kako nenavadno, da se ob nesrečah, ki jih zadnja leta žal ne manjka, tako silovito zganejo Slovenci. Ne tisti, s katerimi nam vsak dan polnijo oči časopisi in televizija, ampak tisti, ki so neimenovani del statistike v stavkih; toliko tisoč prostovoljcev, toliko tisoč evrov, toliko ton hrane.

Ponos in toplina domovine zaveje vedno le, ko iz anonimnosti na prve strani pridejo ljudje, sodržavljani, tisti, čisto običajni, ki jih srečujete vsak dan in jih morda niti ne opazite. Morda pa bo iz te anonimnosti potrebno izbrskati tudi kakšno modrost, ki so nam jo zapustili predhodniki, kot na primer Simon Jenko:

 

Še črne zemlje prsi so ledene,

še moč narave v nedrju počiva,

še kras pomladi v krilu se ji skriva,

da ga prezgodnja zloba ne zadene.

 

Ali pesnik Tone Kuntner:

 

Treba bo spregovoriti.

Treba se bo odločiti

za strmino v ravnini,

za globino v plitvini;

 

in dvom vsaditi

v vašo resnico

in v našo resnico,

v tvoj prav

in v moj prav

in tisoč ljudem

tisoč poti odpreti

 

Lahko naredimo še na stotine anket o tem, zakaj v Sloveniji na njen praznik zastava ne zaplapola niti z vsakega drugega okna. Lahko se cinično posmehujemo odgovoru mimoidočega, ko ga na državni praznik ustavijo novinarji in ne ve kakšen praznik obhaja skupaj s svojo domovino. Lahko se čudimo tudi anketam, ki prikazujejo visoke odstotke žalovanja za časi socializma, ko je bilo menda vse v najlepšem redu.

Če si, kot član Cerkve, po pesniku Kuntnerju pustim »zasejati dvom« in priznati, da kristjani imamo plombo na možganih, ki smo jo dobili pri zobozdravnici Makarovičevi, bi bilo dobro, ko bi tudi drugi »dovolili dvom v svoj prav« in se spomnili vsaj električnih redukcij, vožnje par ne par in praznih trgovin, ki so sledile bankrotu ranjke Jugoslavije v kateri je sonce sijalo samo nekaterim, kot to razkrivajo arhivi, ki se zdaj zapirajo. Ali odpirajo? Trenutno samo Bog menda ve, kaj je res. In samo Bog se nas lahko še usmili, prepuščenih na milost in nemilost vseh, ki nam krojijo našo sedanjost in po kreditih tudi prihodnost.

Dvom bomo morali vsaditi in se vprašati, ali je res prav, da se na primer učitelji, oziroma sindikalisti v njihovem imenu borijo samo za večje plače, ko je vendar jasno, da bi se morali pravzaprav boriti za izboljšanje nemogočih pogojev v katerih morajo delati. Zasaditi dvom in se vprašati kdo ima prav, ko se borijo za pravice delavcev. Zgodovina namreč ve povedati, da vsak nov zakon, ki naj bi zaščitil delavca, pripre vrata zaposlovanja.

Kdor se želi o tem podučiti naj prebere odličen komentar Blaža Vodopivca v časniku Finance iz katerega samo nekaj stavkov: »V ekonomiji se prevelika zamaščenost sistema imenuje britanska bolezen. Lady Thatcher je zamaščeni britanski družbi predpisala hujšanje, več aktivnosti in več konkurence. Njena terapija je vsebovala deregulacijo delovnih razmerij, omejitev vpliva sindikatov in zaostritev odgovornosti sindikatov za posledice njihovih početij, privatizacijo državnih podjetij, zaostritev pogojev za pridobivanje socialnih transferov.« Konec citata.

Temu bi pri nas morali dodati še zaostritev odgovornosti novinarjev in novinarskih hiš, ki se, nekatere, prav načrtno ukvarjajo s specialno vojno proti vsem, ki niso njihovi. Po načelu diskreditacija, likvidacija. Služijo denarju, pa najsi pride od koderkoli že. In pride od povsod. Vse te rabote željne bi morali prepoznati. To bi morali za nas delati raziskovalni novinarji, ne pa da jim mnogi pri tem še pomagajo. Res. Bog se nas usmili.

Tudi slovenske Cerkve, ki po petdesetletni komunistični puščavi, dvajsetletnem demokratičnem spopadanju različnih vizij, zakockani priložnosti, potem, ko so nekateri v imenu vseh, ki smo njeni člani, prišli v casino, vse stavili na eno številko in vse tudi zapravili, doživlja novo puščavo.

In medtem, ko državo Slovenijo in njene državljane čaka intenzivna telovadba in hujšanje, pa Cerkev in njene vernike čaka bolj poglobljena, pa tudi intenzivna molitev. V Markovem evangeliju lahko namreč beremo, kako se lotiti slabih navad: »Ta rod se lahko izžene le z molitvijo.« In ne z romanji v Rim, pa če so še tako iskrena, bi lahko dodali. Glede na stanje v slovenski Cerkvi pogrešam iskrene in zavzete molitve. Lahko razumem apatijo, ampak če se bomo samo jezili, obupovali in lobirali, ter se zanašali zgolj na lastno presojo, nam bo vzeto še to kar imamo. Če ne zaupamo v moč Svetega Duha, je prazna naša vera, bi lahko parafraziral Pavla. Molimo in Jezus bo prišel. Morda bo poslal Svetega Duha v podobi goloba, ali pa, glede na obseg težav, prišel kar osebno. Upam, da ga bomo v temi noči prepoznali in da ne bo šel mimo, kot na Genezareškem jezeru in da bo tudi nam izrekel besede, ki odmevajo že dvatisoč let: »Bodite pogumni! Jaz sem. Ne bojte se!«