Odšla je Pavla Gruden

| 29.01.2014, 00:14 Tone Gorjup

V Sydneyu je 26. januarja 2014 umrla slovenska pesnica in kulturna delavka Pavla Gruden. V Ljubljani rojena umetnica, ki je dobrih 65 let živela v Avstraliji, je minulo poletje o svojem življenju in ustvarjanju spregovorila za oddajo Naš gost. Kljub visoki starosti je bila njena govorica živahna, slikovita in polna energije. Iz nje so vreli verzi.

Pavla Gruden se je rodila na sv. Valentina dan leta 1921 na Gornjem trgu 9 v Ljubljani. Oče, doma s Primorske, je bil železničar. Mama, vrsto let pomočnica v bližnji gostilni, pripravna za vsako delo. Pavla se rada spominja brezskrbnih otroških dni. „S praga domače hiše sta se videli osnovna in meščanska šola, tramvajska linija ... To je bil najožji del ulice Gornji trg. Ni bilo videti zidov, ampak živžav na ulici. Vsi sloji ljudi so bili tam: zbiralci cunj in steklenic, brusači, čevljar, Kajfeževa gostilna, kjer so reveži jedli zastonj, pa pek Žužek ... „ Oče jo je naučil brati in pisati; ljubezen do knjig je dobila po njem. Žal je umrl, ko je imela šest let in pol. Kot deklica je sanjala o baletu, a denarja ni bilo. Obiskovala je trgovsko šolo, se vpisala na konservatorij, a so se ji teoretični predmeti upirali. Prišla je vojna. Zapor. Prisilno delo v nemški tovarni avtomobilov. Ko je pripovedovala o vojni in dogodkih po njej, se je večkrat razvnela. Še to in ono bi rada povedala. Ker je bila nadarjena za jezike in je rada govorila, so jo kmalu opazili in jo uporabili za prevajalko. Zaradi upornega duha in jasnega izražanja svojega mnenja, se ji tudi po vojni ni godilo najbolje. Zato se je odločila za pot na tuje.

Čeprav je po „odhodu“ iz Ljubljane doživljala usodo begunke, so jo kmalu zaposlili kot prevajalko. Leta 1948 se ji je odprla pot v Avstralijo, o kateri je sanjala v šolskih letih. Tudi tam je izkusila življenje v zbirnem taborišču. S prvo službo se je znebila oznake DP in zadihala svobodno. Zamenjala je vrsto poklicev: od čistilke in kuharice, do socialne delavke in sodne prevajalke. Preizkusila se je celo v pridobivanju evkaliptusovega olja. Poročila se je, si ustvarila družino, za nekaj časa sprejela priimek Miladinovič in se ustalila v Sydneyu. Po zgodnji moževi smrti ji je ostal sin Dušan, danes pa ima vnuke in pravnuke. Njena hiša stoji na obrobju mesta. Zunaj je obdana s cvetjem in okrasnim drevjem, znotraj pa obložena s knjigami. Kot je pripovedovala je spala le dve ali tri ure na dan. Pogosto v naslonjaču, s knjigo v roki, skodelico čaja pred sabo in cigareto v pepelniku. Tako je zaspala tudi 26. januarja 2014, ko je sklenila zemeljsko pot in se pridružila očetu, katerega bližino je pogosto čutila ob sebi. Kot si je vedno želela, je potrdila njena prijateljica.

V Avstraliji je bilo na prvem mestu preživetje. Ko skrb za vsakdanji kruh ni bila več glavna, se je oglasilo domotožje. Ne toliko hribi in planine, slovenska pesem, bolj jo je prevevala želja po bližini z domačimi. Hrepenela je po tem, da bi bila golobica, ki prenaša pošto od ene do druge obale … z željo, da bi se ljudje imeli radi med seboj ... Pesmi so se rojevale in prihajale na plan. Pisala je, ker je tako čutila. Razočarana je bila nad literarnimi teoretiki in kritiki, četudi so njeno haiku poezijo dobro ocenili. „Nikogar ni, ki bi potipal mojo dušo. Jaz vem, kaj se v moji duši dogaja ... „

Pred najinim srečanjem je iskala svojo zadnjo zbirko „Ljubezen pod džakarando“. Ni je bilo. Zadnjo je podarila in sama ostala brez nje. Našla pa je star družinski album. In rodil se je haiku:

Družinski album

oguljen od časa slik

v pozabi starke.

Po njenih besedah je poezija poštena samo, če se sama oglasi ... ti pove resnico. Ne velja, da se usedeš in začneš „štancati“, kakor so rekli včasih. Spoštljiva je do besede, do slovenskega jezika, čeprav ji tudi angleščina ni tuja. Kot pesnica je plaha.

Pesem, tvoj pes sem, ta sveti lajež je tvoj.

Tudi o prozi je razmišljala. V sebi nosi roman. Vrnila bi se v medvojni in povojni čas, k svoji boječi in sramežljivi prijateljici, ki se je kljub temu nosila kot visokorodna gospa ...

In za konec še nekaj misli:

Slovenec je pozabil od kje je doma.

Moja mama je znala denar obrnit in nikoli ni vrgla ničesar stran.

Ne bodi domišljav, ne misli da si ne vem kaj!

Nisem imela nobenih kvalifikacij, pa sem prišla dobro skozi.