Janša in Rupel ob 25. obletnici SDZ: Boj proti vsem pojavnim oblikam diktature je še vedno aktualen

Slovenija | 10.01.2014, 15:11

"Osamosvojitev Slovenije ni bila napaka. Velika in usodna napaka je zaničevanje slovenske osamosvojitve," je ob 25. obletnici ustanovitve Slovenske demokratične zveze dejal njen prvi predsednik Dimitrij Rupel.

11. januarja 1989 je v nabito polni veliki dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani potekal ustanovni zbor Slovenske demokratične zveze (SDZ). Za predsednika je bil izvoljen Dimitrij Rupel, za podpredsednika pa Janez Janša. Ob 25. obletnici ustanovitve SDZ sta oba spregovorila na novinarski konferenci.

Prvi predsednik SDZ Dimitrij Rupel je uvodoma dejal: "Četrt stoletje je odkar smo leta 1989 ustanovili SDZ. Zgodovinarji to leto označujejo kot leto konca hladne vojne. SDZ je nastala tako kot Slovenska kmečka zveza, Socialdemokratska zveza Slovenije, slovensko krščansko in socialno gibanje, kasneje SKD, že pred padcem berlinskega zidu 9. novembra 1989. Konec hladne vojne je pomenil predvsem konec komunistične diktature. Pomenil je demokracijo, uveljavitev politične in gospodarske konkurence, denacionalizacijo, privatizacijo, konec Jugoslavije in Sovjetske zveze, združitev Nemčije in premik meja zahodne Evrope proti vzhodu. H koncu hladne vojne so v Sloveniji vidno prispevali pisatelji". Omenil je 57. številko Nove revije iz leta 1989, pisateljsko ustavo iz leta 1988 in Majniško deklaracijo iz aprila 1989. Kot je dejal, je Majniška deklaracija "povezala te pobude z množičnimi protesti zaradi vojaškega procesa proti četverici JBTZ in novimi strankami".

"SDZ je zahtevala samostojno državo in demokracijo, njen program, ki je bil enak programu kasnejše velike koalicije Demos, se je, kar zadeva demokracijo, posrečil le deloma," je dejal Rupel in pojasnil: "V ozadju nove ureditve so preživela omrežja, ki jih ponekod imenujejo "globoka država". Leta 1990 je Demos podprla večina Slovencev, osamosvojitev pa na plebiscitu okrog 90 odstotkov državljanov. Kljub temu se je iz ozadja, v začetku potiho potem pa vedno glasneje, oglašala ocena, da je Slovenija zaradi demokracije in samostojnosti zašla v slepo ulico. V resnici je zašla v težave zaradi nasprotnikov demokracije in samostojnosti, zaradi omrežij, ki so zaradi velikodušnosti demokratičnih sil preživela osamosvojitev."

Poudaril je: "Osamosvojitev Slovenije ni bila napaka. Velika in usodna napaka je zaničevanje slovenske osamosvojitve. Takšno zaničevanje bi Slovenijo uvrstilo med poraženke hladne vojne." Vprašal se je, kdo bi si to želel. "Ta želja izhaja iz strahu in napačnega sklepanja, da zmaga v hladni vojni razveljavlja zmago v drugi svetovni vojni. Mogoče bi bilo trditi, da so bili Slovenci dvakrat zmagovalci; leta 1945 zmagovalci nad fašistično diktaturo, vendar zmagoslavja niso dolgo uživali, ker je fašizmu sledil socializem, ki naj bi se po ustavi razvil v komunizem."

Slovenija pa je bila po besedah Rupla zagotovo zmagovita od leta 1989, pa do leta 2008, ko je predsedovala EU. "Takrat je bila na čelu zmagovalcev hladne vojne," je dejal. Po njegovih besedah skuša aktualna politika ponarejati poraze in zmage. "To Slovenijo po krivici potiska v tabor poražencev, ob tem pa se godi restavracija stare miselnosti in starega načina vladanja, z eno besedo diktature," je dejal in pojasnil: "Sedanja vlada v primeru promocije Türka in diskreditiranja Peterleta kaže obličje diktature, saj izključuje vse, ki slovenske razmere ocenjujejo drugače od nje".

Zato so po njegovem mnenju zahteve SDZ izper 25 let spet aktualne. "Diktaturi je treba narediti konec," je dejal in se vprašal: "Kdaj bo večina slovenskih strank spoznala, da diktatura ni dobra in da so jugoslovanski režim in komunisti propadli zaradi gospodarske neuspešnost?" V zvezi s tem imamo po besedah dr. Rupla opraviti z mašinerijo zanikanja, ki vidi rešitev iz gospodarske neuspešnosti v restavraciji starega režima. "Korupcija in gospodarska neuspešnost nista posledica osamosvojitve, demokracije in konkurence, ampak njihovega oviranja in pomanjkanja. Problem ni v osamosvojitvi, ampak v njenem zanikanju. Vračanje komunistične miselnosti in starega sistema ni rešitev, ampak problem. Diktatura je del problema ne pa del rešitve," je bil jasen. "Potrebna je povezava strank, gibanj, organizacij civilne družbe, ki nasprotujejo diktaturi in gospodarskemu polomu," je sklenil prvi predsednik SDZ.

Nekdanji podpredsednik SDZ Janez Janša je dejal: "SDZ, ki je nastala pred 25-imi leti, je bila ena od nosilnih strank koalicije Demos, zmagovite koalicije na prvih svobodnih volitvah v Sloveniji. Stranka, ki jo vodim danes, SDS, je pravna in politična naslednica dveh ključnih strank takratnega Demosa, SDZ in SDZS". Ti dve stranki sta po njegovih besedah prispevali večji del ključnega osamosvojitvenega in demokratizacijskega potenciala v času Slovenske pomladi. "Program SDZ je vseboval dve ključni točki, demokratizacijo Slovenije in suvereno Slovenije. Obe točki sta postali osrednji programski točki Demosa in volilnega programa te demokratične koalicije, ki je potem aprila zmagala na skupščinskih oziroma parlamentarnih volitvah".

Podobno kot Rupel meni, da sta na nek način obe točki danes še vedno aktualni. "Slovenija se danes še vedno sooča s specifično obliko diktature, bolje rečeno monopola, ko ena politična opcija obvladuje ne samo sisteme, ki se jih običajno demokratično upravlja z zmago na volitvah, ampak tudi številne družbene podsisteme, ki bi morali biti od aktualne politične opcije neodvisni. Ta monopol, ki se je ohranil skozi obdobje tako imenovane tranzicije in se je dokončno pokazal kot vseobsegajoč v zadnjih letih, ko je postalo jasno, da tranzicija ni uspela, je eden od ključnih razlogov za to, da je danes Slovenija vsesplošni krizi. Zanikanje tega dejstva krizo zgolj poglablja," je bil jasen Janša.

Kot pravi, se resnica, kadar gre za tako bistveno, bitno stvar, slej ko prej razgali. "Tega nobena propaganda ne more zadržati. Pred 25-imi leti, ko je nastajala SDZ, so to v takratnih režimskih medijih skušali prikazati kot obroben pojav. Kot nekaj, kar je še vedno neko gibanje, ki bo prešlo v okvir takratne socialistične zveze oz. SDZL, kot nekaj, kar še vedno ni prava strankarska demokracija, češ da to ni noben korak naprej. Skušalo se je stvar prikazati drugačno, kot je bila po svoji realnosti in teži. V relativno kratkem času se je izkazalo, da to ni mogoče. Nekaj, kar je bilo prej potisnjeno pod površje javnosti, je postalo očitno. Omogočilo da smo iz nekega predmodernega naroda brez lastne države, postali moderna nacija z lastno državo in formalno gospodar na svoji zemlji," je dejal.

"Boj proti vsem pojavnim oblikam diktature je še vedno aktualen, čeprav so te pojavne oblike danes drugačne, gre za monopole tam, kjer jih ne bi smelo biti," je opozoril predsednik SDS. Ravno tako je aktualno razpravljanje o suverenosti in samostojni Sloveniji. "Ne samo zaradi tega, ker vlada trdi, da bomo toliko bolj suvereni, kolikor bolj se bomo drago zadolžili in ne bomo sprejemali nobenih pogojev od zunaj, čeprav so ti nasveti dobronamerni. Ta razprava je aktualna, ker se danes slovenska osamosvojitev, ki nas je v bistvu konstituirala kot moderno skupnost in samostojno državo, postavlja kot nekaj, kar je bilo malodane napačno, ali se to skuša celo kriminalizirati," je poudaril.

Po mnenju Janše bi bilo potrebno takšnim obletnicam ključnih dogodkov, ki so spremenili tok zgodovine v Sloveniji, posvečati več pozornosti, ne pa da se to skuša zamolčati in se temam, ki so popolnoma obrobne, v nasprotju z omenjenimi daje nesorazmerno veliko težo. Ugotavlja, da je na nekih točkah medijski prostor danes še bolj zaprt: "Recimo pred 25-imi leti v prvih mesecih leta 1989, v času ko je nastajala in polno zaživela SDZ, se je dalo takrat v strogo režimskem časopisu Delo prebrati vestičko o tem, da so jugoslovanski graničarji na meji v hrbet ustrelili celo družino, ki je skušala preiti na zahod. Cenzura ni bila več tako popolna, da se tega ne bi dalo prebrati in to v relativno sprejemljivem kontekstu, brez opravičevanja takšnih dogodkov. Danes smo v letu 2014. Hrvaške televizije in časopisje že kakšen teden poročajo o primeru Zemljarič, o tem, kako je nek slovenski šef Udbe s svojim podpisom dal ukaz za uboj človeka – civilista, ki je živel v tuji državi - vendar tega na slovenskih televizijah, z izjemo ene od manjših komercialnih, ni bilo možno zaslediti, niti tega do danes, ko se je to pojavilo v enem od časopisov, ni bilo možno prebrati v nobenem slovenskem dnevniku. Precej konkretna primerjava kaže, da smo tukaj pod standardi, ki so veljali v Sloveniji pred 25-imi leti." Sprašuje se: "Kaj je bolj pomembno od življenja človeka?" in ugotavlja, da ugotovitev, da "med nami še vedno živijo morilci, ki imajo velik vpliv, ki so nekaznovani in se jih ne preganja, čeprav so konkretni dokazi, to za večino slovenskih medijev ni novica."

Pojasnil je, da si v času osamosvajanja dela sodne veje oblasti in medijev niso prestavljali na takšen način: "Mi smo si takrat predstavljali, da bodo na sodiščih potem, ko bo vzpostavljen nek demokratični sistem v samostojni državi, sodili drugi ljudje, na pa tisti, ki so v prejšnjem režimu kršili človekove pravice. Da bo to institucija, ki se jo bo dalo spoštovati zato, ker bo to zaslužila, ne da bo to zaukazano. Nismo si predstavljali, da bodo slovenska sodišča taka, da bo možno nekoga obsoditi, ker je neznanega dne, na neznanem kraju, na neznan komunikacijski način prejel neznano obljubo nagrade, hkrati pa taista sodišča in tožilstva ne bodo preganjala nekoga, ki je podpisal ukaz za uboj človeka. Takrat smo si tudi predstavljali, da v slovenskih medijih ne bodo delali ljudje, ki so trdili, da v času komunizma ni bilo cenzure. Udbovska mreža v slovenskem medijskem prostoru še vedno funkcionira".