Pogubni vplivi naše nerazčiščene preteklosti

| 21.01.2014, 14:30 Jože Bartolj

Tokratno razmišljanje bi rad začel z mislijo politika in sociologa, disidenta Jožeta Pučnika. Ta je konec leta 1998 ob razstavi Temna stran meseca, ko je bil gost na Radiu Ognjišče spregovoril o naši polpretekli zgodovini. Takole je sklenil oddajo Pogovor o, na temo, ki je spet vse bolj aktualna:

„Zavedajmo se, da smo Slovenci, da smo postali z lastno državo nacija, da smo s tem prevzeli določene odgovornosti, tudi do naše zgodovine in zavedajmo se, da je to naša zgodovina. Imejmo dovolj poguma, da govorimo o tem, kaj nas muči, kar nosimo skrito sami pri sebi. Imejmo pogum, da to tudi glasno, ampak vljudno in dostojno povemo. Otresimo se strahu, ki so nam ga pognali v kosti tisti, ki so vodili prejšnji režim. In čisto za konec, ne verjemimo jim, da danes ne lažejo, če so lagali vsa desetletja...“

Odgovornost, pogum in dvom

Pučnik pravi, da imamo do zgodovine, kakršnakoli že je, svojo odgovornost. Tudi mi smo pred njo odgovorni za naša dejanja, za vprašanja, ki smo jih postavili in razkritja, ki smo jih sprožili in razrešili. Prav tako smo odgovorni za tisto, kar nismo storili. Nojevsko tiščanje glav v pesek, ni znamenje odgovornosti.

Pučnik nadalje govori o strahu. Lahko bi rekli, da smo na tem področju prišli še najdlje. Strah je po 20 letih samostojnosti popustil. Ljudje vendarle svobodneje govorijo o tem, kar se jim je zgodilo in kako so preživljali temna leta za železno zaveso. Res pa je, da tistega kar nas tišči, velikokrat ne znamo povedati vljudno in dostojno. Še več, povedano vse prevečkrat uporabljamo tako, da blatimo človeka kot osebo in ne njegovih zavrženih dejanj, ki so obsodbe vredna.

Najbolj udarna pa je misel o laži. Sporoča nam, da je treba vse trditve preverjati z dejstvi, kajti resnica ni bila nikoli močna stran v nekdanji socialistični državi. Spomnimo se samo predsednika Milana Kučana in njegove teze o več resnicah. Pučnik nas še iz groba svari pred lahkovernostjo, kajti zdi se, kot bi bile njegove besede povedane danes in ne pred 16. leti. Kot bi že toliko časa preigravali eno in isto igro, ter pogrevali isto juho, ki se je medtem usmradila, narasla in je še kar ne zmanjka.

Svobodni prostor za delo sodišč

Umori nekdanje tajne službe v tujini majejo našo politično sceno zato, ker na začetku, takrat ko bi po osamosvojitvi morali, nismo jasno in odločno razčistili s tem kaj je prav. Zato se nam zavržena dejanja zdaj vračajo kot bumerang. Pa ne bi želel govoriti o lustraciji.

»Če je bil kdo v prejšnjem režimu zločinec, rabelj, mora za to odgovarjati pred sodiščem, a o tem ne morejo razsojati politiki,« pravi nekdanji poljski disident, urednik in novinar Adam Michnik. S tem se seveda lahko strinjamo. Morajo pa politiki vendarle omogočiti, da se to zgodi. Vzpostaviti morajo svobodni prostor, da lahko do tega pride... In pri nas se to ni zgodilo. Primerov nedelovanja pravne države je veliko. Poglejmo samo primer majorja Mitje Ribičiča, ki ga je bremenilo kar nekaj najdenih dokumentov, dlje od vložene obtožnice pa ni prišlo. V njegovem primeru je bil še najbolj zgovoren molk ob pokopu. Molk, ki pove več od dolgega nekrologa.

Tudi zadnji dogodki okoli nekoč spoštovanih visokih funkcionarjev, katerih dejanja danes veljajo za zločinska, gredo v tej smeri. V Avstriji in Nemčiji se s primerom že ukvarjata policija in tožilstvo, pri nas se težko sporazumemo celo o tem, na katerem mestu naj sploh razpravljajo o takih dejanjih. Za vsem skupaj je čutiti veliko nelagodje, kaj bodo storili tuji organi pregona. Zanimivo je, da glavni akter sploh ne zanika, da je podpis pod najdenim dokumentom njegov. Sklicuje se na svoje minule častne funkcije in postavlja vprašanje, komu ta afera koristi v tem trenutku. Krivi so tisti, ki so pozabljene dokumente objavili.

Funkcionarjem nekdanjega režima, ki nimajo čiste preteklosti, ki niso govorili resnice o sebi in svojih dejanjih, se zdaj njihova podoba sesuva kot hiša iz kart. Krog ljudi, ki zaradi prej opisanega, resnici nedostopnega prostora, nikoli ni resnično sestopil z oblasti, zdaj brani dejanja tajne službe in seje pomisleke o dopustnosti takšnih dejanj.

Nesprejemljivost zločina

„Saj imajo vse države svoje tajne službe in jih uporabljajo,“ je eden od argumentov, ki smo jih slišali. Ali res? In komu odgovarjajo te službe? Vrhu neke partije ali demokratično izvoljenim ustanovam, ki jih v primeru zlorabe lahko zamenjajo, obsodijo in tudi zaprejo?

Pravzaprav so odgovori o udbovskih umorih zelo enostavni. Kdor hoče biti demokrat, kdor hoče biti na strani deklaracije o človekovih pravicah, temeljne listine o svobodi, kdor hoče biti na strani pravičnosti, pač tega ne more odobravati. Potrebno je že končno enkrat stopiti na stran etike in morale in ta dejanja opredeliti kot zločin v imenu totalitarne države. Če teh zločinov ne zmoremo obsoditi, se sami izločujemo iz civiliziranega sveta, od človekovih pravic.

Žal smo se relativizma v zvezi z dejanji v totalitarizmu navadili. Navadili smo se misli, da so bili to drugi časi in da je zdaj drugače. Pa je res? Kaj ni ostareli borec v Dražgošah še prejšnji teden pozival UDBO, da bi morala danes počisti s sovražniki? Vse to kaže, da nam ni nič sveto, tudi življenje ne. Jokamo za povoženimi živalmi na cestah, za usode ljudi pa nas ne briga.

Janez Čuček, nekdaj voditelj TV Dnevnika, je leta 1979 napisal sprevrženo knjigo z naslovom Sramota umira počasi o slovenski politični emigraciji v Argentini in ZDA. Verjetno bi morali naslovno misel za naše razmere predrugačiti in povedati, da krivda zločina umira veliko bolj na glas in tudi dalj časa…