Kje je naša zvezda repatica?

Slovenija | 10.01.2014, 14:00

Pestro je to naše dogajanje: radost in veselje, žalost in zaskrbljenost, ponos in prevara. Kje je resnica, kje je zvezda repatica, da bi ji sledili? Vse to še vedno obstaja, vendar odkar nam je mali mož povedal, da imamo dve resnici, se tega oklepamo in v izogib prepirom negujemo vsak svojo, še huje, gremo vsak za svojo zvezdo. Razkorak pa postaja vedno večji. Kam plovemo? A resnica je samo ena in zvezda repatica, ki kaže pot modrim je tudi samo ena. Žal, pa primanjkuje modrih. A si predstavljate, kam bi prišli sveti trije kralji, če bi sledili vsak svoji zvezdi? V Betlehem, hišo kruha, prav gotovo ne. Zato vam v začetku letošnjega leta želim, da bi bilo dovolj kruha za dušo in telo.

Kljub različnim resnicam, smo tudi na sončni strani Alp praznovali vse tri svete večere, obiskali so nas vsi trije dobri možje, vse dobro so nam zaželeli državni, vladni in cerkveni predstavniki. Eni, drugi in tretji so se v božičnem času radi pohvalili kako jih skrbi za brezdomce, brezposelne, bolne. Lepo in prav. Toda leto je dolgo, Božiček pa ne hodi vsak dan, zato se spomnite nanje tudi kdaj vmes. Ne zaradi tradicije, marveč iz človekoljubja.

A smo res že tako zapeljani, da je naša vera le tradicija? A je res sramota na glas izreči besedo Bog. Ne znam dobiti besede za občutke, ko je ob zaprisegi nemška kanclerka na koncu rekla: »Tako mi Bog pomagaj«. Da ne bo pomote, marsikaj tudi v njeni vladavini ni tako, kot bi si človek želel, toda s tem stavkom je pred vsemi priznala, da je nad njo še kdo. Ko smo že pri tem, mene so vedno učili, da je ateizem prišel iz Rusije in ker smo bili Jugoslovani njihovi prijatelji, je bilo obiskovanje verskih obredov nezaželeno. Če že niso bili krivi Rusi so rekli pa, da je kriv Beograd. Glej ga zlomka, na stara leta ugotavljam, da to sploh ni res, saj smo v praznikih pri enih in drugih videli skupaj predstavnike cerkvene in državne oblasti, le pri nas ta dialog ne steče.

Ob treh kraljih in treh dobrih možeh smo kar nekako pozabili na trojko, ki se jo je bilo potrebno bati kot hudič križa. Saj ne rečem, da si jo želim, toda taista trojka, v bančni preobleki, nam je dala posojila, ki ne bodo nič manj boleča. Pač jih bo potrebno vrnit. To pa je že sprenevedanje, bojimo se Evrope, ki naj nam bi vzela samostojnost, imamo jo pa radi, kadar daje denar. Za našo politiko bančna luknja ni sramota, temveč veselje, da je ravno prav globoka, da bo zdržala do naslednjih volitev. Potem pa bomo še dolgo poslušali, ne glede kdo bo na oblasti, da so krivi oni pred njimi.

Politika živi od volitev do volitev, toda državljani živimo od rojstva do smrti in si od začetka do konca želimo dobro državo, modre politike in pravično družbo. Želimo si mir in varnost, pa ne le voljenih in izvoljenih, temveč vseh državljanov. Če izgubljajo samostojnost posamezniki, jo izgubljamo vsi. 124.000 brezposelnih in vsaj še enkrat toliko družinskih članov, ki je prisiljeno prositi pomoč pri humanitarnih organizacijah – a so ti ljudje samostojni? Tisoči upokojencev, ki ne morejo preživeti iz meseca v mesec, ki kljub trideset, štirideset let delovne dobe, nimajo niti za polovico meseca bivanja v domu za stare – a so ti ljudje samostojni? Kaj pa mladi, ki so zaključili študij in bi želeli delo, da bi si ustvarili družino in peljali narod naprej, ki morajo čakati v vrsti pred zavodi za zaposlovanje – a so ti ljudje samostojni? Pa delavci iz juga, ki životarijo v barakah in samskih domovih in čakajo, da dobijo tisti denar, ki je končal v bančni luknji – a so ti ljudje samostojni? Sama jih pri karitas srečujem preveč enih in drugih, zato ne me farbat, da nam bo trojka vzela samostojnost. Če vse te številke seštejemo vidimo, da je naša prava samostojnost končala v bančni luknji. Seveda so nas polna usta, da je začela delovati pravna država. Dobro, kar nekaj nepridipravov je res končalo v zaporih. Toda kaj ima od tega slovenski človek. Denarja niso vrnili, njihovi sorodniki se bohotijo s firmami v tujini, oni pa so preskrbljeni .. imajo streho nad glavo, imajo hrano, menda celo fitnes. Za tiste, ki jih poznam od blizu lahko rečem, da so se tisti dan, ko so prišli v zapor oddahnili, kajti ponižani in razžaljeni delavci so jim na vsakem koraku očitali pohlep. Osebno bi me zelo zanimalo, koliko stane proračun to 'delovanje pravne države'.

V politiki se uspeha ene ali druge stranke veselijo samo njeni pripadniki, v politiki se neuspeha ene ali druge stranke veselijo člani drugih strank. To mi ni všeč, to dragi voljeni in samoizvoljeni ne pelje nikamor. Ni potrebna posebna modrost, da ugotoviš kam ta vlak pelje? Zelo se mudi, da bi onemogočili vse tiste, ki imajo alternativne poglede na izhod iz krize, nikomur pa se ne mudi, da bi ustoličili dva, za državo in državljane, najbolj pomembna ministra, to je ministra za gospodarstvo in ministra za zdravje. Ko so za zdravje imenovali gospoda iz stranke upokojencev sem se pohecala, da bo imel proste roke razredčit starejšo populacijo, ki menda najbolj zažira proračun. Iz heca postaja resnica in je, na eleganten način, že na obzorju. Zdravila za pritisk in zdravila za sladkorno bolezen bo potrebno doplačevati. In od teh zdravil je zelo odvisna prav starejša populacija. Preveč očitno, da ne bi razumeli. No bolj kot to pa me čudi, da ne zmanjka denarja za splave, kondome, igle in metadon. Ja, to pa se ponuja brezplačno. Ne skrbi me zaradi denarja, bolj se bojim, da se to imenuje 'nacionalni interes', saj tisti, ki se ne bodo rodili, ne bodo 'zažirali' proračuna in tisti, ki bodo omamljeni, ne bodo protestirali. Če je to cilj zdravstvene reforme, hvala lepa.

Skoraj nehigiensko bi od mene bilo, da bi v komentarju tega tedna ne omenila primorskega kapitana. Človek ne more verjeti, da se to dogaja nekomu, ki do potankosti obvlada celotno sceno. Zanimivo bo slišati kako so bodo stvari razvijale, vsekakor svetim kravam ali malim bogovom ni lahko. Upam, da bodo nadzorniki premogli dovolj poguma, če ga že gospod nima, in videli cilj napredek Luke in ne strankarsko kupčkanje. Podobna zgodba je v zvezi s kandidaturo za generalne sekretarja Sveta Evrope oz. za kandidaturo generalnega sekretarja OZN. Za vladajočo stranko je eden neprimeren, drugi pa zelo primeren. Prepričana sem, da bi neka druga vlada ravnala podobno. Spet strankarsko kupčkanje, ki ne prinaša koristi. Imeti svojega človeka v OZN je prav, vendar si nedvomno tudi vsaka članica EU – razen Slovenije - želi imeti na tako pomembnem položaju v Svetu Evrope svojega človeka. Očitno ni na prvem mestu nacionalni interes, temveč v kateri stranki si. V resnici pa so to dimne zavese, ki preusmerjajo našo pozornost od resničnih problemov. Ni kaj, še vedno velja pravilo o moralno politični neoporečnosti.

In čeprav je že predolga vrsta moralnih, gospodarskih in političnih oporečnikov, o predčasnih volitvah ne govori nihče več – za vladajočo elito je to razumljivo, za opozicijo je tako komot, za vstajnike pa utrujajoče, da ne rečem pomilovanja vredno.

Naša zvezda repatica, ki naj bi kazala pot iz sramotnega stanja je še v megli. Zato upam in želim, da bi se v začetem letu megla čimprej razkadila in vremena Slovencem zjasnila.

Pa mir in dobro vam želim.