Gozdarji in zemljemerci

| 07.01.2014, 12:48

Dogajanje na Zavodu za gozdove Slovenije je začinilo lanski december in bo kot kaže zaznamovalo tudi prve mesece letošnjega leta. Država varčuje in k temu sili tudi proračunske uporabnike, vse pa se slej ali prej pozna pri koristnikih javnih storitev. Kmete razburja 1. januarja uveden davek na nepremičnine, ki bo, če zahteve za ustavno presojo ne bodo uspešne, pomenil velik pritisk na zemljiško posest. Standard na tem področju se je v minulem letu torej precej znižal in kaže, da bodo tudi letos šli koraki v podobno smer.

Kmetijsko gozdarska zbornica Slovenije, oziroma natančneje, njena Javna služba kmetijskega svetovanja, ki jo podobno kot sicer pol večjo gozdarsko, sofinancira Ministrstvo za kmetijstvo in okolje, se že več let srečuje s podobnimi zapleti. Tudi tam so bili primorani sredstva za plače iskati na trgu in tudi tam so, zato da se je računica izšla, morali uporabniki plačevati določene storitve, na primer storitve elektronskega vnosa zbirne vloge za kmetijske subvencije in še bi lahko naštevali.

Gozdarji so pred letom že načrtovali, da bo odbira in odkazilo drevja za posek, kar sicer po Zakonu o gozdovih sodi v njihovo javno službo, postalo za uporabnike vsaj deloma plačljivo in bo prineslo manjkajoč denar. Vsaj v prvih načrtih je bilo tudi za prevoznice predvideno, da bodo v določeni meri plačljive. Pa pristojno ministrstvo vsega tega ni odobrilo in Zavod je leto končal v rdečih številkah. In z zamenjavo "neposlušnega" direktorja.

Popolnoma razumljivo je torej, da novo vodstvo Zavoda išče poti, kako do dodatnega denarja. Najprej omenjena možnost je vnovičen poskus uvedbe plačanega odkazila drevja za posek. Pri tem pa se trči ob kup preprek, ki se jim pravi večnamenskost in upoštevanje številnih, tudi socialnih funkcij gozda. Po zakonodaji lastnik gozda vseh teh funkcij ne sme omejevati, še več, v svojem gozdu mora, poleg socialnih, dopustiti tudi izrazito pridobitniške funkcije, kot so na primer nabiralništvo in lov. Prav ti dve funkciji pogosto prinašata največ nejevolje, saj na lastnini povzročata tudi največ škode. Država, ki na nobeno uho noče nič slišati o uvedbi lovske pravice, je ponavadi prav z brezplačno storitvijo odkazila drevja za posek argumentirala takšno, z drugimi evropskimi državami neprimerljivo zakonsko ureditev. Torej tukaj verjetno ne bo šlo.

Novi v.d. direktorja Zavoda za gozdove Slovenije pa je v intervjuju za Dnevnik napovedal še drugo možnost in sicer plačano storitev "razmejevanja gozdnih parcel". To so revirni gozdarji lastnikom do zdaj opravljali brezplačno.

Zadeva postaja zanimiva. V Sloveniji imamo več kot 450.000 lastnikov gozdov, povprečna gozdna posest je majhna in držijo tudi navedbe, da zelo visok odstotek teh lastnikov sploh ne ve, kje natančno je njihov gozd. Imamo pa tudi problem, da kataster ni digitaliziran, da marsikje veljajo še izmere iz časa Marije Terezije, da so odstopanja v naravi tudi do 12 metrov in več in da tudi geodeti v gozdu ne morejo zagotoviti današnjemu času primerne natačnosti.

Določitev meja v gozdu in postavitev mejnikov, ki so se "izgubili" je torej v večini primerov sestavljena iz same geodetske določitve in v drugem koraku mediacije med sosednjimi lastniki. Zadeva ni enostavna in tudi ni poceni, saj se marsikdaj strošek take storitve povzpne krepko čez vrednost praviloma majhne gozdne parcele. In prav tu ponavadi tiči razlog, da manjši lastniki v svoji posesti sploh ne sekajo, ker se bojijo, da bi posekali sosedovo drevje.

Postavlja se torej vprašanje, na kakšen način bodo gozdarji lahko z gotovostjo lastniku določili, da je njegov gozd "od tega kamna do tiste smreke" in da tam lahko brez skrbi gospodari. Če mu bodo to storitev zaračunali, bodo namreč zanjo tudi odgovarjali. Glede na stanje katastra, pa si ne predstavljam, da bodo to odgovornost tudi sprejeli. Razen, če bodo dokazali, da lahko s svojo opremo, znanjem in izkušnjami konkurirajo cenovno pregrešno dragim geodetom.