Ko sprejemam in ko poslušam reveže, sem pred Najsvetejšim!

| 28.12.2013, 14:06 Matjaž Merljak

Misijonar z Madagaskarja Pedro Opeka je bil gost našega 19. Gala koncerta. Za revijo PRO je spregovoril tudi o občutkih, ki ga obdajajo ob obisku domovine, pripravi na božič na Madagaskarju, revščini na otoku in od kod črpa duhovno moč.

Obstajamo, živimo, delamo, mislimo - za koga? Ali v prvi vrsti zase ali za bližnje? Ali si prizadevamo, da bi bili v dobro vseh? Na izziv, ki je vsak dan postavljen pred nas, s svojim življenjem in delom vsak dan odgovarja Pedro Opeka. Lazarist, misijonar na Madagaskarju. Rojen v Argentini slovenskim povojnim beguncem. Že kot najstnik je začel delati z ubogimi. Leta 1989 je zapustil Buenos Aires in se podal med najbolj uboge med ubogimi, ki so živeli na smetišču glavnega mesta Madagaskarja. Naučil jih je delati opeke in graditi hiše. Danes že več kot 23.000 nekdanjih smetiščarjev živi v hišah v sedemnajstih vaseh združenja Akamasoa (Dobri prijatelji). To jim nudi tudi zdravstveno oskrbo in šolanje. Njegovo delo na Madagaskarju občudujejo tudi številni turisti, novinarji, filmski ustvarjalci in dobrotniki, kot monaški princ Albert in žena nekdanjega francoskega predsednika Danielle Mitterrand. Pedro Opeka je v popolnosti predan svojim Malgašem. Želi jim vrniti samospoštovanje in dostojanstvo.

Se radi vračate v Slovenijo, deželo, od koder izhajajo vaše korenine? Kaj vam tak obisk pomeni?

Obisk v domovini je zmeraj doživetje, ker srečaš svoje ljudi, sorodnike, prijatelje, slovensko zemljo ... Te slovenske hribe, gozdove, potoke, reke. Vse to naredi občutek, kot da bi prišel v nek poseben kraj. Še posebej, ker živim v tako revnem kraju. To je poseben dogodek. Vesel dogodek.

Je tudi Argentina za vas domovina, saj ste rojeni tam?

Tudi, tudi. Tja je včasih še težje iti, ker je tako na jugu. Rad prihajam, a težje odhajam, saj zapuščam svojo družino: sestro, brata ter nečake in nečakinje, s katerimi sem navezal neko lepo prijateljstvo. V Argentini nisem bil že pet let.

V Slovenijo bolj pogosto pridete?

Ja, zaradi dela, zaradi pomoči, ki nam jo dajejo Slovenci. Zdaj sem prišel tudi zaradi nagrade za strpnost in tolerantnost, ki mi jo daje Evropska akademija znanosti in umetnosti. Čudim se, od kod padajo te nagrade in da sploh obstajajo. Sprejemam jih v imenu vseh svojih sodelavcev v Akamasoi, v imenu vsega ljudstva, za katerega smo se borili, ki se postavlja na noge in ki hoče danes živeti novo življenje. V imenu vseh teh mojih prijateljev sprejemam nagrade. Če odpirajo vrata za nove pomoči, Bogu hvala zanje.

Najbrž te prijatelje težko zapustite, ampak prav zaradi njih in v njihovem imenu potujete po svetu, da bi nam jih približali.

Brez dvoma, prvi razlog je ta. Če bi bilo po moje, ne bi šel tolikokrat po svetu. Ampak vidim, da me Bog pošilja in mi pravi: 'Pojdi iskat pomoč, jaz ti bom pomagal.' Vidim tudi, kakšno sta razumevanje in odmev ljudi. Sam se čudim. Kako je lepo dobiti denar, ki ga darujejo z nasmehom, veseljem, solidarnostjo. Tako so tudi darovalci bolj srečni, saj so nekaj dali za bolj revne ljudi.

Govorite o obdarovanju: prav kmalu bomo stopili v čas obdarovanja, ko nas bo obiskal Miklavž. Ali obdaruje tudi otroke na Madagaskarju?

(smeh) Miklavž obstaja na francoski način, a praznovanje je bolj okrog božiča in novega leta, saj nekatere navade spreminjajo glede na to, kako družba potrebuje take praznike. Krščanski prazniki postanejo prazniki vseh, saj se zavedajo, da mora biti otrok v središču zanimanja.

Imajo sicer v navadi obdarovanje, recimo ko gredo na obisk?

Ne, ne ... Ni denarja, tam se samo preživljamo. Tam se največkrat samo slikamo s temi, ki prihajajo na obisk. Obdarovanje je bolj kot navada, ki prihaja z zahoda.

Kako pa je s pripravo na božič v adventnem času?

Na božič se pripravljamo kot po vsem svetu. To je lep čas, ki ljudi pripravlja na srečanje z Bogom. Na Madagaskarju je božič bolj pomemben kot novo leto. Doživlja se na poseben način. To je praznik družine, prijateljev, bratov in sester. To je praznik veselja, ki ga je težko ubesediti. Vsi hočejo to doživeti, tudi tisti, ki ne hodijo k maši. So zelo veseli, da praznujejo božič, in eden drugemu želijo vesel božič, čeprav niso krščeni.

Za božič največkrat uprizarjamo Kristusovo rojstvo. Dogajanje, ki se začenja s prizori iz stare zaveze, traja uro in pol do dve uri. Uprizorimo ga na sveti večer, na božični dan pa ponovimo po vaseh. Priprave trajajo tri tedne, pri tem sodeluje na stotine mladih in to jih zelo veseli. Te predstave združujejo ljudi in jih razveseljujejo, ne da bi kaj posebnega jedli – za božič je tako kot za običajni dan na jedilniku riž, mogoče še malo mesa. Največje veselje je sodelovati in gledati Kristusovo rojstvo, ki ga sami pripravijo.

Postavijo tudi jaslice?

Tudi, a ne po hišah. V naši cerkvi postavimo jaslice, v vseh šolah pa naredimo žive jaslice: hiše, kot so v Palestini, v predstavi pa nastopajo ljudje – otroci. Ti so kot pastirji in tudi preoblečejo se v ovce tako, da je zanimiva predstava.

Na božič praznujemo, da se je rodil Odrešenik. Ali tudi Malgaši sprejemajo Jezusa kot Odrešenika?

Ja, ker je polovica Malgašev že krščenih in so že kristjani: katoličani in protestanti skupaj. Jezus je za njih Zveličar. Na obali je zelo težko priti do ljudi, ker ni cest, in tam je še veliko prvenstvenih verstev, ki verujejo v duhove – takih je približno deset milijonov ljudi.

Česa se lahko mi v Slovenji naučimo iz življenja Malgašev, predvsem iz njihovega družinskega življenja?

To je njihova preprostost, veselje do življenja. Veseli so, da so skupaj, veseli so, da so del iste družine, veseli so, da delijo, veseli so, da držijo skupaj in si pomagajo med seboj. Edinost je tam zelo pomembna. Zelo jo varujejo. Na žalost je skrajna revščina začela kvariti to edinost. Ker revščina ubija vse v človeku, tudi lepe lastnosti.

Stopnja revščine na Madagaskarju se je od vašega prihoda na otok pred štirimi desetletji do danes povečala, ne zmanjšala.

Trikrat se je povečala, trikrat! Če nimate nobene vere, tega ne morete prenesti. Torej, to prenašamo samo z vero. Življenje je zmeraj močnejše od vsakega zla, od vsakega egoizma, od vsake hudobije. Prepričan sem, da bomo enkrat premagali revščino.

Pa ljudje kdaj potarnajo nad razlikami, da je v Evropi tako blagostanje, tam pa taka revščina?

Oni ne poznajo teh razlik, ker jih niso videli. Mislijo, da je Evropa raj. No, mi vemo, da ni čisto tako; tudi tukaj se ljudje trudijo in delajo ter so časi težki. A na Madagaskarju je še huje. In oni mislijo, da je to njihova usoda. A mi jim dopovedujemo: „Ne, to ni vaša usoda. Vaša usoda je, da lepo živite in da živite v spoštovanju in dostojanstvu človeka.“

Za svoje delo potrebujete veliko duhovno moč. Koliko časa na dan preživite v molitvi, pred Najsvetejšim?

Rožni venec molim z ljudmi, moja molitev je bolj boj. Vsako jutro imam evharistijo, vsak večer skupaj s smetiščarji molimo večernice. Ves dan je molitev. Vse moje delo je molitev. Ko sprejemam reveže in ko poslušam reveže, sem pred Najsvetejšim! Vse delo čez dan sprejemam kot molitev in kot moč od zgoraj.