Odprto pismo dr. Zdenku Roterju

| 18.12.2013, 15:05 Matjaž Merljak

S portala casnik.si tokrat posredujemo komentar Jožeta Kurinčiča. Gre za pismo Zdenku Roterju ob intervjuju v Sobotni prilogi časopisa Delo z dne 23. novembra 2013 objavljenim pod naslovom "Slovenski politiki so pohlepni in v najboljšem primeru povprečni" ter ob knjigi spominov Padle maske.

Spoštovani g. Zdenko Roter!

Pišem Vam, čeprav se ne poznava. Kot človeku, ne kot učenemu profesorju, predvsem kot človeku generacije naših očetov. Pišem kot eden izmed tistih, ki se je rodil in vzgajal v času kmalu po drugi svetovni vojni, in je tako dedič materialne in duhovne revščine, ki sta jo za sabo pustili vojna in revolucija. Naša generacija ima od vojne in revolucije ranjene starše, ki svojih ran niste mogli ali hoteli ne odpreti ne pozdraviti. Tako se je vaša ranjenost prenesla na nas in sedaj se te nepozdravljene rane pogosto razvijajo v gnojne bule nestrpnosti, sovraštva, politične in kulturne razklanosti … Travme preteklosti so se zarile v nas in ne moremo se sprostiti. To neugodje smo v času hitrega gospodarskega razvoja in hitrih ter dramatičnih družbenih sprememb v 80. in 90. letih še nekako prikrivali in potiskali v podzavest, sedaj, v času gospodarske krize, ko bi potrebovali več notranje moči, pa se je izkazalo, da smo zavrti in capljamo na mestu – nikakor ne moremo najti poti iz močvirja, v katerega smo zabredli. Naša generacija ostaja negotova in razdeljena.

Enajst pregrad

Ta zapis pišem tudi pod vplivom branja knjige Nihče, ki jo je napisal Mehmedalija Alić, Bošnjak, ki so mu v Srebrenici Srbi ubili dva brata, rudar, ki je v Sloveniji »bosanec«, v Bosni pa »janez«; »izbrisani«, ki je bil dolgo časa brez potnega lista, brez državljanstva, »niko i ništa«. Ta mož, ki je bil potisnjen v vlogo »neosebe«, je z izkušnjo Srebrenice, kraja strašnega genocida, pokazal Slovencem resnico Barbarinega rova. Z veliko vztrajnostjo je raziskoval rov opuščenega rudnika in premagoval ovire, ki so mu jih pri tem postavljali slovenski birokrati in v rovu podiral drugo za drugo pregrade, ki so zapirale pot do kraja, kjer se je pokazal srhljiv prizor, ki razodeva resnico slovenske revolucije, prizor, ki je hujši od vseh podob v Dantejevem peklu. Ta Bošnjak, rudar brez akademske izobrazbe, je predrl vseh enajst pregrad do podobe resnice o največjem zločinu v slovenski zgodovini. Srhljive fotografije tega prizora so obkrožile ves svet in lahko smo jih vsi videli tudi na slovenski televiziji. In ti prizori so nas pretresli in osupnili, pritisnili na nas. Saj smo že prej vedeli, kaj se je zgodilo z nasprotniki komunizma, a šele gore lobanj, izsušenih človeških teles, ženskih kit, čevljev, svetinjic in molitvenikov so v nas priklicali resnično grozo tega strašnega zločina.

Enajst pregrad je skrivalo ta prizor. Število pregrad ne govori le o strahu tistih, ki so zagrešili ta zločin, ampak je tudi simbol za vse prikrivanje resnice o slovenski revoluciji in totalitarni družbi, ki jo je ta uvedla. Spoštovani g. Roter, gre za pregrade, ki jih je zgradila Vaša generacija, da bi zakrila resnico o državljanski vojni. In to, da je Slovencem moral to resnico pokazati bosanski rudar, doma iz Srebrenice – očitno je sami nismo hoteli/mogli razkriti -, je sporočilo, ki ga ni treba posebej razlagati.

Ko sem od branja njegove knjige »zmehčan« zagledal v SP Dela intervju z Vami in izvedel za naslov Vaše knjige Padle maske, je v meni zopet vzbrstelo upanje, da nam boste tudi vi podrli kako pregrado do resnice o revoluciji in o povojnem totalitarnem režimu.

Krivda in greh

Na tem mestu moram povedati, da me že dlje časa muči vprašanje krivde in greha oz skrivnost zla. In to ob delih, ki obravnavajo morijo v drugi svetovni vojni. Npr. ob knjigi Ali je to človek Prima Levija, ob Nekropoli Borisa Pahorja, ob filmu o Hannah Arendt … Vedno znova si zastavljam vprašanje, zakaj se skoraj nihče, ki se je v zločinskih režimih 20. stoletja pregrešil zoper moralo in je grobo kršil človekove pravice, v resnici ne pokesa za svoja dejanja. Vsi najdejo tako ali drugačno opravičilo za svoje početje, predvsem pa vsi gradijo pregrade do resnice. Na abstraktni ravni so sicer pripravljeni biti kritični do režima, ki so mu služili, brž pa, ko bi morali obsoditi konkretna dejanja, v katera so bili sami vpleteni, jim zmanjka poguma. Smo ljudje našega časa – in morda ne samo našega – take reve in taki zakrknjenci? Ali se mogoče resnica s stališča rablja kaže v tako drugačni luči, da je ni mogoče dojeti z brega žrtve? Kako je mogoče, da na Slovenskem niti en akter povojnih pobojev in udbovskih procesov ni sposoben pravega priznanja krivde in izpovedi o tem, kaj se je v resnici dogajalo z njim in njegovimi žrtvami. Bolj ko premišljujem, bolj prihajam do spoznanja, da človek posameznik pravzaprav takega spoznanja v večini primerov niti ni sposoben, da ljudje, ki zagrešijo take zločine, popolnoma izgubijo notranji kompas, da niti ne vedo, kako zelo so se pregrešili zoper božje postave, vsajene v človeški vesti. Tako da lahko take ljudi šele sodba in kazen pripravi do tega, da se začnejo zavedati, da so nekaj hudega zagrešili, da jim sodišče postavi normo. Tako jim tudi pomaga, da svoj zločin ne samo priznajo, ampak ga celo sprejmejo. Vse kaže, da mnogi ljudje potrebujejo to pomoč sodbe in kazni. In ker se pri nas po družbeno-političnih spremembah ni nič takega zgodilo, je zločin ostal nekaznovan, neodkrit, potisnjen globoko v podzavest. Protagonisti umirajo, sodišča spijo. Krivda in greh pa počivata nekje globoko v podzavesti.

Ugaslo upanje

Spoštovani g. Roter, sedaj pa k Vašemu intervjuju. Kot sem že rekel, je naslov Vaše knjige spominov v meni prebudil veliko upanje, še bolj pa me je v tej smeri nagovoril vaš obraz na objavljeni fotografiji. Navajen Vaše podobe iz 70., 80. let prejšnjega stoletja, sem bil resnično presenečen, ko sem ugledal Vaš obraz v časopisu. Včasih sem Vas videl kot odločnega, tršatega, umirjenega in nekoliko umaknjenega moža, suhoparnega profesorja religiologije in nekdanjega udbovca, od katerega nisem nikoli pričakoval kakega globljega uvida resnice. Kvečjemu kakšno hladno statistiko, ki več prikriva kot razkriva. Ob podobi ob intervjuju pa so se mi na mah prebudile drugačne misli: resen pogled, razbrazdan obraz, rahla rdečica okoli oči, predvsem pa lesk v očeh mi je razodeval v preizkušnjah izmodrenega moža, moža, ki je videl smrt. Vaš pogled je zazrt v neko neznano in tujo pokrajino, ki usodno določa Vaše trenutno doživljanje. Je to zazrtost v smrt, to najmodrejšo učiteljico življenja, spričo katere so vse naše prejšnje ideje in sistemi nebogljene muhe enodnevnice? Ob njej spoznavamo, kdo v resnici smo, čemu živimo in v kaj verujemo. Ob naslovu in pogledu na Vaš portret sem si mislil: mož bo gotovo povedal nekaj novega, in v meni se je prebudila radovednost.

In res ste povedali nekaj novih, do danes prikritih stvari in podatkov, seveda več v knjigi, zelo malo v intervjuju. A daleč premalo, da bi človek imel ob branju intervjuja in knjige občutek, da ste zares podirali pregraje do resnice. Ravno obratno, prevladuje občutek, da gre za poskus, da bi jih ponovno utrdili, s selekcioniranimi spomini okrepili, utrdili, zabetonirali.

Nihče nima pravice ubogati

Pravite, da je bilo pisanje knjige »neke vrste opravičevanje pred samim seboj, češ, glejte, kaj vse sem moral delati«. Žal je osnovni ton Vaše knjige in intervjuja res tako opravičevanje, kaj v resnici ste »morali delati«.

S svojim pisanjem ste se hoteli predstaviti kot žrtev časa, razmer, nadrejenih, režima … In v marsičem ste bili res žrtev – kot je vsak človek. In kot tak tudi tragično bitje, ki je vedno znova vredno empatije in usmiljenja. Ko pripovedujete o svojem delu v OZNI/UDBI/UJV od l. 1945 do 1962, pravite, da so Vas v to organizacijo poslali – »rečeno je bilo, da greš tja, in pika«, da so tam »zahtevali od tebe, da delaš natanko po njihovem nareku«, vendar pa, da ste imeli srečo, da niste bili »v Mačkovi mreži«. Da vam zato ni bilo treba opravljati tako »neprijetnih nalog«, zaradi kakršnih se je nekdo od sodelavcev »občasno napil in jedel steklo«. Več o teh »neprijetnih nalogah« ne govorite.

Spoštovani g. Roter, ali ne spominja ta Vaša pripoved na pripovedi in izgovore tistih gospodov, ki so se kmalu po drugi svetovni vojni znašli pred nürenberškim sodiščem, pred katerim so se vsi izgovarjali, da so morali delati, kar so delali, da so šli tja, kamor so bili poslani, da so izpolnjevali samo ukaze svojih nadrejenih? In tudi Eichmann, ta veliki uresničevalec holokavsta, se je izgovarjal, da je le uslužno in »vestno« ter natančno ubogal ukaze svojih nadrejenih. Bili ste mladi, bili ste revolucionar, ljubitelj svobode … Kako je možno, da ste tudi Vi takrat ubogali? Hannah Arendt, Judinja, raziskovalka psihologije nacističnih zločinov (pred kratkim so o njej v naših kinematografih predvajali zelo sporočilen film), si je izbrala zase geslo »Nihče nima pravice ubogati«. Torej, nihče se nima pravice izgovarjati, da mu je bilo kaj ukazano. Ampak, boste rekli, g. Roter, saj sem v intervjuju povedal: »Nikoli nisem bil izbran« za opravljanje tistih »neprijetnih nalog«, zaradi katerih so nekateri pili in jedli steklo, ampak da ste bili zadolženi za »kler« in ste delali »v skupini, ki je imela nalogo nadzorovati verske organizacije«, da ste »spremljali verske sekte kot nevarne eksote, posebej Jehovove priče«. In ta opravila menda ne spadajo med tiste »neprijetne naloge«, zaradi katerih se je treba napiti in jesti steklo ali celo narediti samomor.

Hudo narobe se mi zdi, da ste v intervjuju omenili le Jehovove priče, za katere veste, da so na Slovenskem še danes nekakšni čudni »eksoti« in kot taki ne preveč priljubljeni in menda zato njih nadzirati ni tako zavrženo dejanje. Ne diši to malo po zavajanju in populizmu?

Zatajena »neprijetna naloga«

Kako to, da v intervjuju ne omenjate glavnine svojega dela v UDBI – nadzorovanja Katoliške cerkve, njenih škofov, duhovnikov, zavzetih laikov … ? Mogoče zato, ker je bilo, ko ste opravljali to delo, zaprtih na stotine duhovnikov in Vi ste bili med vodilnimi protagonisti v tovrstnem »razrednem boju«. Kaže, da je bila to »manj prijetna naloga«, ki je nočete omenjati.

Recimo, da sprejmemo Vašo tezo, da imajo vse države za zaščito svoje ureditve svojo varnostno službo, in to delo pač mora nekdo opravljati in s tem, da sprejme to umazano delo, se tako rekoč žrtvuje za družbo. In pri nas ste bili to Vi in Vaši sodelavci. Ampak zelo zanimivo in odrešujoče, čeprav boleče, bi bilo slišati, kako ste se v resnici počutili, ko ste bili v tej službi. Recimo takrat, ko ste bili v znameniti Slaviji (na sedežu UDBE) v svoji delovni sobi in ste vedeli, da ima Vaš kolega ravno »neprijetno nalogo«, recimo, da zaslišuje duhovnika Ljuba Marca (on me je krstil in je bil leta 1950 na montiranem procesu obsojen na dolgoletno zaporno kazen) ali duhovnika Jožka Kraglja (ki je bil obsojen na smrt in mu je bila smrtna obsodba po več letih spremenjena v dolgoletno ječo) in hoče od njega izsiliti priznanje, da je vohun? Ko zaslišanja trajajo dneve in noči, ko se zaslišuje s pištolo na mizi in ko v obdolženca, v njegov obraz sveti močna luč, ki ga psihično ubija? Ste res verjeli, da delate prav, ko ste poskušali od obsojencev izsiliti priznanje v montiranih procesih? Res ne veste, kdo je pisal scenarije za te procese? Ste vse to počeli v zavesti, da gre za dobro stvar? Je mogoče, da človek misli, da dela nekaj dobrega, ko hoče sočloveka pripraviti do lažne samoobtožbe? V imenu česa, katere vrednote? Kako ste se počutili leta 1952 – takrat ste imeli komaj 26 let – in kaj Vas je nosilo – takega mladega fanta – kakšne misli in čustva so Vas navdajala, ko ste zasliševali človeka takšne moralne veličine, kot je bil škof Anton Vovk? In kako to, spoštovani g. Roter, da še danes pravite, da niste popolnoma prepričani, ali je šlo ali ne v Novem mestu za nameren zažig škofa Vovka, čeprav ste bili v tričlanski komisiji, zadolženi za raziskavo tega nezaslišanega dejanja? Če bi bilo to res, če bi res ne vedeli, bi bilo to za Vas toliko slabše, saj bi govorilo o Vaši popolni nezainteresiranosti za resnico, do katere ste kot visok policijski funkcionar gotovo imeli dostop. (Saj veste, da je kralja Ojdipa doletela strašna kazen – iztaknil si je oči, ki niso videle tistega, kar bi morale videti in kar bi moral vedeti, da je namreč umoril lastnega očeta. Nič se ni izgovarjal, da ni vedel. Resnico smo dolžni iskati, posebno če gre za pomembne stvari.) Vidite, takšne konkretne pregrade do resnice bi morali odstraniti, da bi Vam verjeli, Vas res spoštovali in bi se odrešili, odrešili pred samim seboj, pred soljudmi in pred Bogom/bogom.

»Globoka grla«

Ko govorite v knjigi Padle maske o VII. Kongresu Zveze komunistov Jugoslavije v Ljubljani, omenjate tudi tri bežigrajske duhovnike, ki da so med vojno »simpatizirali z OF in v njej celo aktivno sodelovali«. In potem pravite, da ste jih »tudi osebno poznali«. Za razjasnitev resnice teh zadnjih besed – da ste jih osebno poznali – bi bilo nujno slišati, kako ste jim prišli v bližino. Morda 20. maja 1949, ko ste vodili preiskavo v frančiškanskem samostanu, ko ste vse redovnike stlačili v jedilnico in so tam ostali cel dan in noč do štirih zjutraj ter iz samostanske blagajne odnesli ves denar? Morda takrat, ko ste (ne vem, če Vi osebno) »vrbovali« (pridobivali za sodelovanje) enega od omenjenih duhovnikov, in ga uspeli prisiliti k sodelovanju, s tem da ste govorili, da vam je znano njegovo moralno sporno druženje z ženskami.

Sploh je to Vaše iskanje sodelavcev, »vrbovanje« »globokih grl«, zelo sporna in pomembna zadeva. Gre za segment, ki veliko pove o organizaciji, v kateri ste delali, hkrati pa razkriva vso tragiko oseb, ki so se ujele v vaše mreže. Nujno bi bilo treba povedati, kako konkretno je izgledalo to »vrbovanje« in kako so to svojo ujetost doživljali ljudje, ki ste jih prisilili v sodelovanje, če hočemo poznati resnico »vašega časa«. Seveda bi morali poznati tudi Vaše dileme ob tem. Kako se počuti mož, ki preganja simpatizerje nekdanjih »narodnih izdajalcev«, ko prisili nekoga, da postane izdajalec in ovaja svoje sodelavce?

Kako se počuti uslužbenec UDBE, ki prisili zapornika, da poda npr. take izjave (vse iz AS, arhiv SOVE):

Zaprt sem zato, ker sem postal izdajalec lastnega naroda.

/…/O svojem zaslišanju in okolnostih zasliševanja bom najstrožje molčal, ker je to državna tajnost.

Za resničnost in iskrenost svoje izjave jamčim s svojim življenjem. Zavedam se kazni, ki me pričakuje v primeru, da bi kakorkoli dekonspiriral svoj odnos do UJV in v tem primeru prosim, da se me kaznuje, četudi s smrtno kaznijo. Iskrenost svojega sodelovanja bom dokazal tudi s točnim izvrševanjem direktiv, katere bom od organov UDV prejel.

Ali pa tole:

Da bom zgoraj navedeno napako popravil, se obvezujem, da bom še naprej sodeloval z ljudsko oblastjo in da ji bom dajal po organu U.D.V. še naprej poročila, katera sem dal do sedaj tri. Delal bom, kolikor bo v moji moči in po moji sposobnosti po navodilih organa U.D.V. in mu dajal pismena poročila.

Zavedam pa se, da v tej zadevi ne bom nikdar nikjer in v nobenem primeru izdal, da imam kake veze z U.D.V. ali da sem dajal kaka poročila. V primeru, da bi jaz to svojo izjavo prelomil ali da je ne bi držal, se zavedam, da se me bo smatralo za izdajalca državne tajnosti in kot s takim z menoj po zakonu postopalo.

V primeru, da se jaz umaknem ali da me ljudska oblast ne bi mogla dobiti, pa bo nosila radi mene vse posledice moja družina, to je: starši in starejši brat. Smrt fašizmu – svobodo narodu!

In kaj ob spodnjem zapisu iz leta 1949?

(…) je bil od l. /…/ naš sodelavec. Svoje sodelovanje je izrabljal, nas dezinformiral in končno dne aprila 1949 popolnoma odpovedal. Zato je bil /…/ kaznovan z 6 mesečnim prisilnim delom in poslan na DKD. V toku 5 mesecev, ko se je nahajal v delovišču v Strnišču, nam je uspelo, da smo ga popolnoma zlomili. Bil je ponovno zaktiviziran kot sodelavec ter uspešno izvrševal vse naloge. Poleg tega nam je dal dobra poročila /…/

Da, tako ste pridobivali »globoka grla«. V knjigi pravite, da so to inteligentni in častni ljudje, da ste njihov prijatelj in da jih ne boste izdali, da bodo njihova imena šla z Vami v grob in da zgodovinarki TGP ne bo uspelo izvedeti zanje, pa naj se še tako prizadeva. Tudi meni se zdi prav, da jih ne izdate. Že zato, ker so bili v sodelovanje tako ali drugače prisiljeni in bi bilo napak, če bi se nad njihovimi grehi naslajali razni »pravičniki«. (Seveda bi bilo lepo, če bi sami spregovorili, kako so se pustili ujeti, a izgleda, da tudi njih zadržuje isti človeški ozir kot njihove »lovce«.)

Graditelj »rdečega lemenata« ali kovnice »naših« kadrov

Spoštovani g. Roter, tudi tisti del intervjuja, v katerem govorite o svojem poudbovskem času, mi ni všeč; zdi se mi še bolj sprenevedav kot prvi. Kot bi bil odsev tistega jugoslovanskega režima, ki se je delal demokratičen, odprt, liberalen, v resnici pa je bil v svojem zakritem enoumju še nevarnejši kot tisti v deželah Varšavskega pakta, za katere se je jasno vedelo, da gre za ruski »lager«. Nevarnejši zato, ker je ljudi uspaval s poltržnim gospodarstvom in sorazmerno visokim standardom, ki je temeljil na zahodnih posojilih, s floskulami o samoupravnem socializmu kot »najboljšem družbenem sistemu«, z navidez nevtralno politiko neuvrščenosti …

Svoj odhod iz UJV, študij v Parizu in odhod na FSPN prikažete kot nekakšno kazen, ki Vam jo je naložil Ivan Maček – Matija, ker ste bili preveč liberalni oz. prepametni za policijo. Meni pa se zdi, da je šlo za povišanje, da je Maček, ta trdi graditelj totalitarne oblasti na Slovenskem in najzvestejši Titov vazal, v Vas videl človeka, ki je sposoben zgraditi ustanovo, ki bo tudi teoretično utemeljila slovensko »diktaturo proletariata«. In tako ste oblikovali »rdeči lemenat«. In ni slučajno, da ste v tej kovnici novih političnih kadrov kot eno prvih kateder ustanovili katedro za »sociologijo religije«, kajti Cerkev je bila edini resni nasprotnik režima, ki ga je treba preučiti in onemogočiti. In kdo bi bil primernejši za voditelja te ustanove kot tisti, ki jo pozna do obisti – človek, ki škofov in duhovnikov ni videl le v cerkvi in ni poslušal le njihovih pridig, ampak jih je srečeval tudi v ječi, za zasliševalno mizo. Tak, ki je poznal vse njihove slabosti, spolne skušnjave in škandale, pohlep po oblasti in denarju …?

»Politični izobčenec, razredni sovražnik«

Spoštovani g. Roter, ga. Grgič, Vaša nekdanja študentka, je ob intervjuju zapisala, da ste bili do leta 80 za oblast »politični izobčenec, razredni sovražnik«, in to zaradi Vaše liberalnosti in prizadevanja za demokracijo. Mogoče bi ta opredelitev zdržala, če razmišljamo v okvirih »socialistične demokracije«, s stališča prave demokracije nikakor. Paradoks Vaše »demokratične drže« lepo ponazorite s pripovedjo o tem, kako Vas je v 50. letih »Boris Kraigher prosil, naj z enim od globokih grl preigrate možnosti ustanovitve opozicije v Sloveniji«. Boris Kraigher, predsednik slovenske vlade in notranji minister, ki je odločilno sodeloval pri likvidaciji politične opozicije, naj bi ustanavljal opozicijo?! To bi bil še en paradoks socializma (kot npr. »demokratični centralizem«) – diktator organizira opozicijo zoper samega sebe?! Kakšna je lahko opozicija, ki jo ustanovi diktatorska pozicija, opozicija, ki ne tekmuje za oblast s pozicijo?!

Brez resnice ni pravičnosti

Spoštovani g. Roter, še ena stvar se mi zdi silno pomembna, če hočemo odstraniti pregrade do resnice o naši preteklosti, in sicer vprašanje arhivskega gradiva, ki naj bi bilo uničeno leta 1989. Mislim, da je le malo verjetnosti, da bi kot nekdanji član ožjega jedra KPS in kot udbovec ne bili informirani o tem, ali so res uničeni dragoceni dokumenti o občutljivem obdobju slovenske povojne zgodovine ter kdo in kdaj jih je uničil. Če bi vsaj kaj v tej smeri storili v svojih izjavah in zapisih, bi veliko storili. Če ste bili svetovalec in najožji sodelavec g. Milana Kučana, Vam ta informacija ni mogla uiti. O tem nič ne govorite in zdi se, da spada tudi ta molk v strategijo zakrivanja prave resnice.

Žalosti me, da ste s takimi in podobnimi manevri uspeli zgraditi pregrade do resnice o povojnem času. Da ste te pregrade zelo učinkovito gradili tudi kot svetovalec g. Milana Kučana in da Slovenci verjetno med vsemi narodi nekdanjega komunističnega bloka najbolj vzdržujemo kontinuiteto s prejšnjim režimom. Prepričan sem, da tudi zato vlada v državi kriza in apatija. Veliko je Vaša generacija prikrila (ne samo grobišč pomorjenih) in potlačila, zato se bodo generacije za vami toliko teže prebile do lastne nacionalne in osebne resnice. In ker nam niste posredovali resnice, ki je temelj pravičnosti, se pri nas poraja in goji veliko polresnic, ki generirajo »kulturni boj«, globoke razpoke v medčloveških odnosih, sovraštvo med »našimi« in »nenašimi« in pripravljajo teren za novo – Bog ne daj! – državljansko vojno.

Etnično čiščenje

Spoštovani g. Roter, poskušamo Vas razumeti, ne moremo pa Vam in Vaši generaciji biti hvaležni. Strašno breme ste si naložili z državljansko vojno, da je še naša generacija vsa razbolena od nje in bodo tudi naslednje, če ne bomo prerasli ideologij, iz katerih se je napajala vaša generacija. Ideologij, ki jih najbolj opredeljuje združujoči termin NACIZEM – nacionalni socializem, ki je različen pravzaprav samo po tem, da se je ponekod kazal bolj kot nacionalizem, drugod pa kot socializem. Šlo je in še vedno gre za ideologijo z dvema glavama, zaradi katere ljudje drug drugega ne dojemajo več kot ljudi, ampak le kot primerke določenega razreda ali rase. In človek je pravi človek samo, če je pripadnik prave rase, pravega naroda in pravega razreda. Pravi je seveda »naš«, pripadnik tuje rase, tujega naroda ali razreda pa nasprotnik, sovražnik, ki ga je treba onemogočiti, uničiti, iztrebiti. Zato nikakor ni slučaj, da ste uporabili v intervjuju za Nemce izraz »nemška svojat«. Seveda, svojat je treba uničiti, zatreti, iztrebiti. Zato so zagovorniki nacional-socialistične ideologije, ko so po vojni, oboroženi s takim izrazjem, prišli do moči in na oblast, Nemce na Slovenskem tudi v resnici iztrebili, saj oni niso bili več ljudje, ampak svojat, zveri – in to vsi, ne le vojaki, esesovci ali člani Gestapa. Zato je bilo treba na Slovenskem dosledno izpeljati etnično čiščenje – izgnati iz dežele vse Nemce – Kočevarje, nemško manjšino iz štajerskih mest in koroških trgov. Na naši zemlji svojat nima kaj početi!

Podobno se je godilo na Primorskem: na fašistično raznarodovalno politiko je naš social-nacionalizem odgovoril z brutalnim enačenjem Italijanov s fašisti – treba je iztrebiti italijansko fašistično svojat – vsaj nekaj ljudi zmetati v fojbe, tako da se bodo drugi prestrašili. In sledil je eksodus več kot 200 000 Italijanov iz države. In še danes teh ljudi nočemo poimenovati s slovensko besedo: namesto da bi rekli »izgnanci«, jih poimenujemo z italijansko besedo »ezuli«, ki je seveda kot tujka manj jasna in zato manj obremenjujoča. In ob tem preseljevanju ljudstev – »čiščenju« Dalmacije in Istre se kar naprej sprenevedamo in lažemo sebi in svetu: »Saj so šli sami. V Italiji jih je čakal višji standard.«

Ja, tudi v zvezi s tem »etničnim čiščenjem« ste zgradili visoke zidove, pregrade do resnice in s svojimi cipami-ideologijami (bi rekel pesnik Tomaž Šalamun) še naprej zastrupljate mlade, da po Primorskem na primitivnih mitingih in celo na državnih proslavah predcivilizacijsko rjovejo tako imenovano primorsko himno Vstala je Primorska z verzi »in maščevana bo Bazovica, ob zori krvavi nebo zažari …«, ne da bi se zavedali, kaj pomeni Bazovica sosedom Italijanom. Srh me spreletava ob petju te pesmi, ki se je porodila iz maščevalnosti in morda tudi kot opravičevanje za to, da so »osvoboditelji« Trsta zmetali kar nekaj »sovražnikov« v bazoviško fojbo, ki predstavlja danes Italijanom simbol slovanskega nacional-socialističnega nasilja nad italijanskim življem.

In kakor so bili »svojat« nemški in italijanski okupatorji, so bili to tudi nasprotniki revolucije in klerikalna banda, kler, kulaki, kapitalisti, buržuji … In ne znam si razlagati tega, da ste se spravili nad Cerkev in kristjane drugače, kot da jih niste imeli za prave ljudi. Saj niste zasliševali ljudi, ampak to »svojat«, predstavnike nekega razreda, ali kvečjemu od reakcionarnega Vatikana zapeljane Slovence, ki jih je treba pripraviti k pameti, jih tako ali drugače ozavestiti.

Kljub vsemu – upanje

Pokojni g. Kragelj je zapisal, da ste bili, g. Roter, med zasliševalci še najbolj prijazni, celo obzirni, kar je seveda hvalevredno. Morda ste tudi zato, ker niste bili določeni za najbolj »neprijetne naloge«, ohranili svojo človeško integriteto in voljo za iskanje novih poti. Gotovo so tudi Vas tiste malo manj prijetne naloge mučile, da ste se znašli na robu samomora, a ga niste izbrali. Verjetno so mnogi vaši tovariši izbrali tak način smrti, ker so jih preveč mučile »neprijetne naloge«.

V intervjuju in v knjigi izražate občutek krivde zaradi tega, ker se niste dovolj posvetili sinovoma. Zahvaljujem se Vam za iskrenost na tej osebni oz. družinski ravni. A to krivdo razumem tudi kot krivdo vaše generacije do naše – krivdo, ki ste si jo naložili s tem, da ste se pajdašili z ideologijami, namesto da bi se ukvarjali z ljudmi kot ljudmi. V intervjuju o svojem delu v UJV niste uspeli povedati nič zelo konkretnega, skoraj nič o Vaši človeški ranjenosti in ne o ranah Vaših so-ljudi na drugi strani ideološke bariere in zato niste (po)rušili pregrad k resnici. Še več, v svojih zapisih še vedno ponavljate ideološke obrazce o izdajalcih in junakih NOB in to ideologijo prenašate na naslednje rodove. Hvala Bogu, da je naša generacija živela in da še živimo v času brez vojne. Upam, da bo naš rod podrl pregrade, ki ste jih zgradili, in da naši otroci ne bodo živeli več s strašnim bremenom prikrite resnice.

Spoštovani g. Roter, samo resnica nas bo osvobodila in nam prinesla pravi mir. Zato sem si Vas upal vznemiriti s svojim pisanjem, za katerega upam, da je droben korak k uvidu naše narodne resnice in miru.

Želim Vam vsega, kar je za Vas res dobro in Vas pozdravljam.

—————————————————————————————————————————————————————————–

Opombi:

1. V časniku Delo so objavili skrajšano verzijo pisma, na Časniku pa je objavljeno v celoti.

2. Pri pisanju sem uporabljal naslednje vire:

• Jožica Grgič, »Slovenski politiki so pohlepni in v najboljšem primeru povprečni« (intervju), Delo, 23. november 2013

• Zdenko Roter, Padle maske, Sever&Sever 2013

• Tamara Griesser-Pečar, Cerkev na zatožni klopi, Družina, Ljubljana 2005

• P. Silvin Krajnc, Brata Angelik in Roman Tominec, Brat Frančišek, Ljubljana 2011

• Jožko Kragelj, Moje celice, Ljubljana 1990

• Ljubo Marc, Črepinje, MD Gorica, 1994

• Arhiv Slovenije, fondi SOVE

vir