Slovenija na metadonu

| 17.12.2013, 19:42

Naslov rubrike je komentar. Toda kaj komentirati? Banke, politiko? Se vam ne zdi, da so teme, ki so še do včeraj kraljevale v komentarjih postale brezpredmetne. Kriza s katero je prišlo pomanjkanje denarja je bolj kot katerikoli dosedanji komentar, ločila sposobne od nesposobnih, poštene od nepoštenih, vse bolj pa tudi razgalja velike igralce, ki prek različnih vzvodov reagirajo demokracijo in v toplih naslanjačih s konjakom za več sto evrov v roki, nazdravljajo vsem vzvodom, ki jim to omogočajo, se zahvaljujejo sodobni tehnologiji, ki jim pomaga vleči za nos državljane in pokajo od smeha ob zadnji šali, ki govori o tem, da demokracija pomeni »vladavina ljudstva«. Žal kriza vse bolj ločuje tudi narod. Na nesramno bogate in na vse bolj revne.

Vse zgoraj našteto sicer res vse bolj in vse hitreje prodira tudi v zavest ljudi in to je dobro. Slabo je, da se tega tisti, ki so čisto na vrhu zelo dobro zavedajo in zato premo sorazmerno spoznanju ljudstva žrtvujejo število svojih kmetov na šahovnici. Če poenostavim: nikar preveč ne ploskajte, če so ovadili nekaj imen, ki so se do včeraj zdela imuna na te zadeve, gre za slepilne manevre, ki imajo nalogo pomiriti vse bolj razdraženo ljudstvo. Saj. Ljudstvo. Kar nekaj pripomb sem prebral na temo kakšni da smo, kako se ne zganemo kot v Ukrajini, na primer. Dovolite... Proti komu pa? Je sploh komu v tej državi jasno, kdo je tisti, ki bi se mu morali upreti, da bi bilo potem drugače? Včasih je bilo to enostavno. Državno vodstvo, komunistična partija. Danes? Pa mi povejte, kako se imenuje mreža, ki vzpostavlja vso mašinerijo, ki se je in se še, ne bodimo naivni, iz bank, državnih podjetij, in »prijateljsko uslugarskih« navez napaja, da lahko vzdržuje novinarsko – nevladno organizacijsko – sindikalno – olimpijsko centralno komitejski stroj, ki obrača javno mnenje natančno tja, kjer želi da je.

Če se kaj zalomi, pa je vedno pri roki sodniško-odvetniško-policijska »turbo metla«, ki včasih kaj po pomoti posesa in zavrže, ali pa založi za nedoločen čas.

Če mislite, da vse niti vodijo v forum in v Murgle, se motite. Koreninski sistem je mnogo bolj razvejan kot je videti nad površjem in trenutno smo v obdobju, ko mnogi člani niti sami ne vedo več, kaj se v resnici dogaja. Če vas vse to zanima bolj natančno, si preberite sijajen intervju s sociologom Urbanom Vehovarjem, ki so ga na spletnem portalu MMC naslovili "Vlada nam mafija".

To je stanje in čas, ki ga živimo in, če boste intervju prebrali, boste spoznali tudi, kako nemočni smo pri tem navadni državljani.

Odgovor na zakaj smo se znašli v tej situaciji in to ne samo mi, ampak kar večina sveta je verjetno v šolskem sistemu, ki že desetletja nagrajuje razumsko inteligenco in spomin, čustvena pa je popolnoma ničvredna. Tako je človek počasi zdrsnil v materialni svet, svet logike in produkcije, hkrati pa mu je ta isti svet postal tuj in se v njem počuti vse slabše. Ni pomemben človek, pomemben je napredek, pomemben je dobiček in to za vsako ceno. Tako so na vodstvenih mestih odličnjaki in diplomanti, ki so svoje desetke pridelali na osnovi odličnega spomina in logičnega sklepanja, nikoli pa nihče ni ocenjeval njihove sposobnosti vživljanja v sočloveka, zato so mnogi po čustveni inteligenci na stopnji robota. To je moj odgovor na vprašanja kam je šla etika, kam vrednote? Požrla jih je tehnicistična znanost, ki se z viška posmehuje človeku v samem bistvu, ki je v tem, da je njegovo telo zgolj posoda duhovne dimenzije, ki čuti in ljubi in ji je prav malo mar za dividende in delnice.

Zakaj ta ovinek? Da bi vsi skupaj bolje razumeli kaj se nam dogaja in da bi tisti, ki jim čustvene inteligence še niso uspeli do konca zatreti, nehali obupovati zaradi neuspešnosti in nerazumevanja. Vrste bi morali strniti prav ti, ki premorejo čutiti sočloveka, ti, ki se znajo zaustaviti ob stiski, bolečini, pa tudi iskrenem smehu in radosti preprostega življenja. To je edina mreža, ki lahko konkurira oni drugi, ki nas vse skupaj vleče v prepad in to preprosto za to, ker zaradi zla, ki jo je umazal, ne zmore več videti ljubezni in življenja in sočloveka in smisla.

Rad bi, da se nam odprejo oči za metadonsko infuzijo z različnimi imeni, kot socialna država, pravice delavcev, plače v javni upravi... Slovenija je v dobršni meri prav zaradi tega postala razdražljiv odvisnik, ki ne razmišlja o ničemer drugem kot samo o tem, kako je z vsem nezadovoljen. Delavca, ki globoko v sebi ve, da ne gradi lepšega jutri, ne moreš nikoli dovolj nagraditi s plačo, da ne bi bil vedno znova nezadovoljen. Zadovoljen je tisti, ki je srečen, srečen pa je tisti, ki je izpolnjen, ki je pohvaljen za dobro, koristno delo, saj je s tem tudi ljubljen v svojem bistvu.

Vem da je iz dneva v dan več tistih, ki jih je doletela izguba plače in dela in so s tem oropani dostojnega življenja, pa tudi dostojanstva. Vem, da besede ne pomenijo skoraj nič, ampak resnično, vi ste pravi junaki, ki iz dneva v dan vstajate obremenjeni od skrbi in strahov in vendar ne obupate. Vi ste nam vsem ostalim zgled in opomin, da se ne predamo malodušju in upamo na boljši in pravičnejši jutri. Da zgradimo mrežo ljudi, ki jim več kot to, da v kateremkoli imenu že, ožemajo sočloveka, pomeni, da so z njim spregovorili besedo ali dve, mu pri tem gledali globoko v oči in ga priznali v vsem njegovem bitju.

Vsem nam želim, da se nam odprejo oči, da bomo videli, kaj je zares potrebno: najprej za nas same, nato za naše družine in tudi za našo skupnost.

Želim, da bi zmogli poguma, da bi to kar spoznamo tudi uresničili in verjamem, da bosta veselje in sreča in ne samo blaginja, spet prišli v našo Domovino.