Dragi prerok Izaija, ali si živel pri nas?

Komentarji | 13.12.2013, 13:46

V adventni čas smo vstopili s poslušanjem Božje besede po preroku Izaiju, ki takoj na začetku Izraelu nameni ostre besede. Občutek dobimo, da se ljudstvo nahaja v resnih težavah. Prerok namreč Izrael označi kot "pregrešni narod", ki je "obtežen s krivdo", mnogi so "hudodelci" in "izprijeni" (prim. Iz 1,4). Zakaj? Ker so se obrnili stran od Boga, "zapustili so Gospoda". Spontano pomislim na čas, v katerem živimo. Ja, tudi izraelska družba v času Izaija je bila sredi krize. Iz prerokovih besed lahko sklepamo, da je bila podobna naši moralni, duhovni in gospodarski krizi.

Prerok ljudi opozarja, jih svari, jim celo grozi ter jih poziva nazaj na pravo pot, nazaj k Bogu, k spreobrnjenju. Njegova opozorila so zelo konkretna. Povzame jih v šest preroških groženj (glej Iz 5,8-25). Ob njihovem prebiranju nisem mogel, da ne bi premišljeval o naši družbi in razmerah, s katerimi se soočamo na bolj ali manj aktiven način.

Prva Izaijeva grožnja je namenjena lakomnosti po materialnih stvareh. "Gorje njim, ki dodajajo hišo hiši, priključujejo njivo njivi," svari prerok. Koliko takšnih je med nami. Vsi tisti, ki so si v dvajsetih letih Slovenije na veliko polnili bančne račune, kupovali in prodajali, mešetarili in hlastali. Tisti, ki še vedno "priključujejo njivo njivi". "Številne hiše bodo opustošene," napoveduje Izaija. Na opustošenje mnogih še vedno čakamo.

Z drugo grožnjo Izaija žuga proti "njim, ki vstajajo zgodaj zjutraj in iščejo opojno pijačo, ki se zadržujejo pozno v noč in jih ogreva vino". Prazno veseljačenje, zabavljaštvo, uživaštvo, omamljanje z različnimi opojnimi sredstvi – vse to naša družba dobro pozna. Pomislimo na problem zasvojenosti z drogami, na toliko uničenih mladih življenj in družin. Na odnose, razbite zaradi alkoholizma. Na ljudi, ki se zatekajo v razne oblike omame, da bi nahranili veliko lakoto in žejo po smislu, po resnični ljubezni, po resničnem življenju. Izaija opozarja, da bo ta žeja "umorila ljudstvo", lakota ga bo usmrtila. Kajti odgovora na to praznino ne išče na pravih mestih. Ljudje "ne opazijo Gospodovega dela". In samo Bog lahko da dokončni odgovor na žejo po življenjskem smislu. Lahko enako rečemo tudi za današnji čas?

Tretjo grožnjo Izaija izreče tistim, ki se posmehujejo njegovi prerokbi in ga izzivajo, naj se pokaže resničnost njegovih besed. So to morda tisti, ki tudi danes na vse pretege žalijo Boga, se posmehujejo vernikom, blatijo katoličane? So to tisti, ki razglašajo, kako je vera vir hudega in vojn, sami pa na skrivaj varajo svoje bližnje, kradejo sosedu, ubijajo dušo in telo z besedami in gestami ter tudi zares. So to tisti, ki so polni greha, a si upajo Cerkev glasno obsojati kot grešnico, ne da bi zares vedeli, kaj in kdo Cerkev sploh je?

"Gorje njim, ki hudemu pravijo dobro, dobremu pa húdo, ki temo delajo za luč, luč pa za temo, ki grenko delajo za sladko, sladko pa za grenko." V tej četrti Izaijevi grožnji takoj pomislim na danes tako priljubljeni relativizem, ki hodi z roko v roki z individualizmom. Skupaj hočeta vzpostaviti takšno splošno miselnost, ki resnico kroji po svojem okusu, glede na situacijo, potrebe in interese. To so drže, ki vodijo v sprevrženost osnovnih etičnih načel, vpisanih v samo naravo človeka. Pomislimo samo na razne kampanje, ki propagirajo homoseksualnost kot stvar človekove odločitve in hočejo to vnesti v osnovnošolske vzgojne programe. Pomislimo na propagiranje splava kot pravice matere. Splav je zavestni uboj lastnega otroka, pa lahko to dejstvo ovijamo v okrasje strokovnih izrazov in znanstvenih razlag kolikor hočemo. Enako velja za evtanazijo, ki se jo je celo začelo reklamirati kot stvar svobodne odločitve otrok. Pomislimo, na očitanje krščanstvu, da je diskriminatorno in nestrpno, obenem pa so po uradnih podatkih kristjani najbolj preganjana verska skupina in so jim toliko krat kršene osnovne človekove pravice. Primerov sprevračanja resnice v laž, ki se jo nato vsiljuje kot 'resnico', je veliko. Pomislimo samo na Slovenijo. Ali ne govorijo tudi nam, da je hudo dobro in iz teme delajo luč? Jim verjamemo? Znamo prepoznavati resnico in v njej vztrajati?

In ti, ki tako govorijo, ali niso to posamezniki in skupine, ki so "modri v lastnih očeh, ki imajo sebe za razumne", kot jih naravnost opiše prerok Izaija pri peti grožnji. Napuh, samovšečnost, samozaverovanost, sebičnost – vse to so otroci jaz-a, ki se vrti okoli samega sebe in išče svoje. Ta drža je zelo očitna pri politikih in državnih voditeljih, ki se razglašajo za rešitelje vseh problemov. Preberimo samo današnje novice, zagotovo se v njih pojavlja vsaj en tak "modrijan". Danes je svet poln teh ljudi, ki vedo o vsem povedati vse in pri tem imajo vedno prav. Sicer pa ni treba iti iskat drugam. Iskreno poglejmo vase in si priznajmo, kakšni smo. V knjigi pregovorov najdemo te besede: "Si videl človeka, ki se je sam sebi zdel moder? Več upanja je za norca kakor zanj (Prg 26,12)."

Šesta prerokova grožnja pa je namenjena tistim, "ki oproščajo krivičnega zaradi podkupnine in kratijo pravico pravičnemu". Ali naj sploh naštevam primere? Banke, sodišča, podkupovanja, zakonske luknje, prikrojevanje zakonov, poznanstva ... Koliko je samo po svetu kršenja osnovnih človekovih pravic: do hrane in čiste vode, do rojstva, do življenja v miru, do dostojnega dela, do plačila, do izražanja vere, do svobode, do svobodne vzgoje otrok, do čistega okolja, do ugovora vesti ... Na katerem mestu naše osebne lestvice vrednot se nahaja pravičnost? Je vodilo našega osebnega življenja? Pogosto se namreč niti ne zavedamo, koliko krivice lahko storimo sočloveku. Že s tem, da si o njem izoblikujemo mnenje, ne da bi ga sploh spoznali. Da ne poslušamo in ne vidimo. Da ne namenimo besede. Da smo ravnodušni, ker smo v srcu otopeli.

Morda se komu zdi, da so primeri, ki jih navajam, preveč črnogledi in posplošeni. Morda meni, da sploh ne sodijo v adventni čas. Delno ima prav. A marsikje in za marsikoga so temačna resničnost, pa čeprav se njene temačnosti ne zaveda. Gledanje stran od realnosti ničemur ne pomaga. Morda je ravno adventni čas prava priložnost, da ugasnemo utripajoče se lučke in odmaknemo bleščeče okraske ter se pogumno zazremo v resničnost našega življenja, družbenega in osebnega. Priznajmo si, da je veliko stvari slabih, da marsikje ne bi smeli pogledati stran. Priznajmo si, da smo grešne osebe, ki pogosto delamo napake. Ravno v to grešnost, v to stisko in temačnost človeka se rojeva Bog. Bodimo pogumni in na glas priznajmo pred sabo in pred svetom, da nas reši lahko samo Bog. In izpovejmo to resnico s trdno vero in gotovim upanjem. Če je treba, z Izaijevo ostrino in neposrednostjo. Kajti zares nas lahko reši le Bog, ki nas tudi rešuje. Učlovečeni Bog. Tisto Dete, ki se je rodilo, se rojeva in se bo rodilo sredi naše temačne resničnosti.

Prerok Izaija ni samo grozil. Gospod je po njem pustil Izraelu in tudi nam še naslednje besede, polne ljubezni, bližine in nežnosti, ki so se nato utelesile v Jezusu: "Zakaj jaz sem Gospod, tvoj Bog, ki trdno drži tvojo desnico, ki ti pravi: 'Ne boj se, jaz ti pomagam!' (Iz 41,13)."