Kardinal Tarcisio Bertone
Papeška diplomacija v globaliziranem svetu
Cerkev po svetu Marta Jerebič
»Papeška diplomacija v globaliziranem svetu« je naslov knjige kardinala Tarcisia Bertoneja, ki so jo včeraj popoldne predstavili v Vatikanu. Gre za izbor govorov, dokumentov in drugih besedil kardinala Bertoneja od leta 2006 do 2013, ko je opravljal službo vatikanskega državnega tajnika. Na predstavitvi knjige, h kateri predgovor je napisal papež Frančišek, sta zbrane nagovorila tudi msgr. Dominique Mamberti, tajnik za odnose z državami, in Hans-Gert Pöttering, nekdanji predsednik Evropskega parlamenta.
Navzoč je bil prav tako kardinal Bertone, ki je med zahvalami na prvo mesto postavil papeža Frančiška ter navedel njegove besede iz predgovora. Etika solidarnosti se v skupnosti držav izraža na osnovi ljubezni in dejavne solidarnosti. To pa ni nekaj, kar raste spontano, ampak za kar so potrebni delo, potrpežljivost, vsakodnevna zavzetost, iskrenost, ponižnost, profesionalnost. In to je glavna pot, ki jo je diplomacija poklicana prehoditi v 21. stoletju, je Bertone navajal Frančiškove besede. Diplomatsko delo, ki ga opravlja državni tajnik, ki je prav tako škof katoliške Cerkve, mora biti povezano s pastoralo, je dodal kardinal. Med drugim je še zatrdil, da je funkcija državnega tajnika, dediča starodavne in posebne tradicije, po drugem vatikanskem koncilu postala zelo drugačna in oddaljena od t.i. 'papeške monarhije'; postala je namreč vloga sodelavca, svetovalca in zvesto sredstvo poslanstva, ki prihaja od zgoraj in ki se uteleša v pestrih in izvirnih osebnostih Petrovih naslednikov. Kardinal Bertone je sklenil s Frančiškovimi besedami in izrazil željo, da bi papeška diplomacija prispevala k »ponovnemu rojstvu tiste moralne razsežnosti v mednarodnih odnosih, ki omogoča človeški družini, da skupaj živi in se razvija. Če človek izraža svojo človeškost v komunikaciji, odnosih in ljubezni do sebi enakih, se lahko različni narodi povežejo okoli skupnega cilja in praks ter tako ustvarijo skupno in dobro ukoreninjeno pot.«
Msgr. Mamberti pa je v svojem govoru Bertonejevo knjigo označil kot »celovito zbirko, ki se loteva nekaterih temeljnih tem diplomatskega delovanja Svetega sedeža, a se prav tako zaustavi pri značilnih potezah tistih, ki so poglavitni protagonisti tega delovanja, od papeža do papeških predstavnikov«. Delo nas pospremi med 'gube' rodovitnega nauka Benedikta XVI. in tudi Frančiška, čeprav se slednjega zaradi časovnih razlogov bolj dotika. Po Mambertijevih besedah je posebnost govorov državnega tajnika ta, da so ti glas papežev pred vladami in javnimi oblastmi. Ena od pomembnih značilnosti papeške diplomacije, ki je še toliko bolj pomembna v globaliziranem svetu, je zatorej to, da »diplomacijo predstavljajo obrazi in imena«, ki jo utelešajo na terenu. Bertonejevo delo zato posveča celotno poglavje ravno diplomatom, tako tistim, ki so delovali pred njim, kot tistim, ki se izobražujejo na Papeški cerkveni akademiji. »Papeževi predstavniki niso samo veleposlaniki kot vsi drugi, kajti niso 'tujci' tam, kjer delujejo. Na nek način sodelujejo v poslanstvu samega papeža, ki brate potrjuje v veri, s tem, da vedno bolj utrjujejo vezi edinosti, ki so med apostolskim sedežem in lokalnimi Cerkvami.« V tem smislu po Mambertijevih besedah ne smemo nikoli pozabiti, da papeška diplomacija, še preden je vez dialoga med civilnimi cerkvenimi skupnostmi, je predvsem sredstvo za kohezivnost znotraj Cerkve, znamenje skrbi za vse Cerkve, kar je bilo vedno značilno za rimskega škofa. Življenjsko merilo služabnikov Cerkve je stkano iz tihe in velikodušne predanosti Kristusovemu Telesu in dolgotrajnemu služenju človeku.
Vir: Radio Vatikan
