Otroci so naše upanje – prebujajmo upanje za vsakogar

| 29.11.2013, 14:30

Verjamem, da smo se v letu vere zbližali in utrdili z Jezusom, še bolj zasidrali v Evangeliju, da se bomo lažje soočili s stranpotmi v naši deželi (gospodarstvu, v šolstvu, v politiki, v cerkvi kot inštituciji). Živeti iz ljubezni in za ljubezen. Polno je razlogov. To so tudi naši otroci, ki dajejo svetu resnično čisto ljubezen in polno upanja. Nov človek, ki s svojo enkratnostjo skrivnostno prihaja na svet, kot božje dete in srka vse, kar je mogoče. Upanje, ki ga vsak prebudi, vsak posebej zajema iz ljubezni človeštva in jo pomnoženo vrača. Kjerkoli že je. Sredi tistega sveta, kjer ga je rodila mati, z vsemi okoliščinami, v katerih se je znašel in z vsemi omejitvami in potenciali, ki mu omogočajo, da bo nekoč izpolnil svojo nalogo, svoje poslanstvo. Skupaj z menoj, s teboj, skupaj s tistim, ki ga zazna in doživlja, z vsem svojim bistvom, s svojim srcem, kar se za vedno zapiše v njegovo dušo.

Uspelo mu bo iti na pot, da izpolni svojo nalogo. Kako, pa je odvisno tudi od mene, če so se najine poti srečale. Mogoče bo prav zaradi mene zanj lažje, ker bo začutil ljubezen, ali pa mu bom zasadil trnje, ki ga lahko rani. Kako občutljivo. Se zavedam, kako me potrebuje?

Včasih se tudi sama počutim nemočno ob ostrih kamnih na moji poti, a zavest, da me On ljubi, da me nikoli ne bo zapustil, me žene naprej. Daje mi neskončno veliko in ravno to, kar takrat potrebujem. Svoj pogled hvaležno usmerim v Luč. Ob odsevu luči, se tudi moj malček radovedno nasmehne in s srcem srka upanje, z vsako celico svoje živosti in hrepenenja po svetem.

Odrasli se učimo od otroka. Njegova neposrednost, pristnost, iskrenost je zapisana v mnogih čudovitih knjigah. Le tisto drži, kar se dotika srca. Otroci vidijo s srcem. Če odrasli zaide na stranpot in pozabi na srce, težko na ustrezen način sporoča drugemu, tudi trpečemu ne. Kot pravi misijonar Pedro Opeka, ne moreš ocenjevati stiske, če ne vidiš trpečega v oči, če ne moreš videti njegove celotne podobe, zaznati njegovega duha. Šele, ko se s človekom srečaš, lahko čutiš in zaznaš obsežnost njegove bede, ki kriči po pomoči. Nikoli ni dovolj ocenjevati revščine, samote, žalosti iz pisarn, uradov, od daleč, ko stika ni. Pojdimo med ljudi, ne mižimo pred njimi, pojdimo v središče življenja, ne bojmo se človeka, ki se je znašel v težki situaciji. Bodimo z njim in vse se bo sredi življenja prav odvijalo. Teoretično ni dovolj, statistični podatki so včasih zavajajoči, oči povedo več kot tabele in grafi.

Človek lahko šele ob človeku, ki se ga osebno dotakne, dobi moč, da gre potem lahko sam naprej. Najde sebe. Ko začuti prijatelja, ki živi, dela pristno. Dobi več poguma in zaupanja vase in v druge.

Rabimo ljudi, ki opogumljajo. Da se človek premakne, da zmaga v svoji bitki za sebe, za svojo pot. Ne misli več, da zanj ni prostora. A prostor je za vsakogar, ker Bog je prav za vsakega. Pogumno se soočiš z resnico, svojim stanjem. »Korajža velja!« je rekel papež Janez Pavel 2. Tudi takrat, ko pride do tega, da kdo hoče razdiralno delovati, saj prej ali slej pridejo sadovi tvoje ljubezni in solidarnosti. Ljubezen zmaguje. Ki si jo sejal in je obrodila sad.

Danes se do vsakega od nas lahko prikrade sled skrajne revščine. Svet je povezan, ne moremo vedno mižati. Treba se je zavedati, da ta vrsta revščine ubija dobro v človeku, dobroto, duha. Zato je važno narediti oaze upanja, kot to dela Pedro Opeka. Tudi v Sloveniji imamo lahko oaze upanja. To je kraj za ljudi, kjer lahko ljudje sami delajo, zase in za svoje otroke. Potem ne bodo več vprašali samo za denar, pogledali bodo, kaj in kako lahko tudi sami premaknejo, znali bodo z nasmehom pogledali v oči. Ko se zazrem v obraz tujca, ki pride na pot in prepoznam v njem brata - mine noč in pride dan.

V Sloveniji smo že velikokrat dokazali, da znamo pomagati, prebudi se v nas sočutje, spoštovanje do človeka, ko se približamo njegovi stiski. Solidarno stopimo naproti, doma in v tuji deželi, kjer je treba. Ko se dela dobro, je pravi čudež. Osvetljeni smo v tej dobroti in vse je možno, čeprav je težko. Kar odpira se. Ostanemo z ljudmi, povezani. Začutiš jih v globini njihovih sanj, njihove duše in postaneš eno, da se potem premaknejo, hodijo.

Čudimo se, kako to, da se lahko otroci v mizerno revnih razmerah toliko smejejo, da so igrivi, da znajo neskončno dolgo peti, si medsebojno pomagajo in so torej bogati, ker imajo veselje do življenja, čutijo, da se potrebujejo, si med seboj pomagajo. »Znajo živeti skupaj in rinejo naprej, nasmejani, polni sreče«, pravi P. Opeka.

Otroci so povsod enaki. So radovedni, vse novo jih zanima, so tudi navihani, a so dobri, polni srca, iskreni. V mladih je prihodnost. Mladi so bodočnost vsakega naroda. Tudi slovenskega. Ni vedno dovolj upanja, a potrebna je medsebojna solidarnost. Mladine ne smemo kupovati za sebične cilje odraslih. To je laž. Seveda mladi rabijo uspehe, treba jim je dati priložnost.

Pri vzgoji so potrebne so temeljne vrednote. Osnovno je spoštovanje, nisi sam, za skupno je treba delati, prispevati po svojih močeh, v vseh obdobjih, to ima duha, ki opogumlja. Živiš tudi za dobro vseh ljudi. Tisto, kar ne želim, da drugi naredi meni, tudi jaz ne naredim drugemu. Moramo biti odločni, za življenje je potrebna odločnost. Učenje in delo, disciplina in red – potem bomo šli naprej.

Potrebna so pravila, ki jih sprejmemo vsi, nastanejo iz pričakovanj, ki jih potem konkretno napišemo v obliki pravil – za vse. 10 božjih zapovedi imamo za temelj. Lahko bi pri nas začeli z NE KRADI! Nič ne kradi. Tudi malo ne. Seveda pa se tega moramo držati, ko je pravilo, to obvezuje vse. Če kdo kaj naredi narobe, to jasno povemo. Zdrav duh v zdravem telesu otrokom odpira več. Če ne kadim npr., mi to pomaga, da lažje igram nogomet, se utrdim pri športu tudi za preizkušnje, za življenje. Da tudi preko igre, petja itd. najdem pot do otroka, pot do človeka, ne pa z učenjem na pamet pravil, ki se jih potem ne držimo. Mladi naj se izkažejo na zdrav način, da pokažejo svoje spretnosti, ne pa z alkoholom, z drogami. Šport čisti. Šport združuje tudi generacije med seboj.

Odrasli smo zelo močni s svojim zgledom. Dam besedo, se tega držim, kar podpišem, to velja, si damo roko in to drži kot pribito. Da ustvarimo zaupanje, da bomo poskrbeli za vse enako. Smo spoštljivi in strpni. Drug do drugega. Spoštljivi smo tudi do tistih, ki zdaj živijo bolje. Se ne primerjamo. Nekateri Imajo več, varujmo se zavisti. Bog nam je dal različne talente in vsak jih je dolžan razvijati, po svojih močeh. Delamo tudi napake, a moramo imeti tudi možnost, da napako tudi popravimo. Občutek razumevanja in solidarnosti daje več volje za spoprijemanje z možnostmi razvoja, reševanja zapletov, veselja nad doseženimi rezultati, saj se lažje soočamo z odnosi.

V človeku je sebičnost, individualizem, ki lahko prevlada ko ni dovolj zaupanja. Seveda pa iz toplih, varnih, lepih prostorov, če nimaš stika z realnostjo, težko razumeš nekoga, ki tega nima. Zato je treba med ljudi, se povezovati iz oči v oči, da v obrazu bližnjega prepoznaš svojega brata, da mine noč in pride dan. Pojdimo do ljudi, stopimo do sočloveka z veseljem, zaupanjem, sočutjem, odpuščanjem, solidarnostjo in spoštovanjem.