Vrednost našega življenja se ne meri po debelini denarnice
Slovenija | 26.11.2013, 16:42
Že ko sem ga pred tremi leti prvič srečala in z njim delala oddajo, je name naredil izjemen vtis, tako kot mnogi misijonarke in misijonarji, ki prihajajo v našo hišo. Ko je prišel letos, me je ponovno prevzel s svojo karizmo, z vsem kar je in dela - govorim o misijonarju Pedru Opeki. Uživala sem na našem gala koncertu, ko so se mu lesketale oči ob temperamenti glasbi, ker on je pač Malgaš, ko je spregovoril in nagovoril . Še bolj me je navdušila polna unionska dvorana, ki je pričala, da Slovenci potrebujemo vstajo duha - to so dokazali prav vsi, s predsednikom države Borutom Pahorjem, ko so ob koncu stoje vsaj pet minut ploskali dragemu gostu.
V teh dneh mogoče še bolj kot prej podoživljam njegove besede. Ko sem včeraj prebrala, da so med nami takšni, ki si lahko izplačajo milijon evrov varščine, pa jih nihče ne vpraša, kje so ta milijon dobili, sem si zaželela, da bi naredili tako, kot je Opeka: ukinil je vse zakone in jih postavil samo 20 - prvi je: ne kradi. Zdi se mi, da če bi v Sloveniji upoštevali le tega, potem bilo pol, če ne več, rešenega.
V tednu Karitas me seveda še bolj vznemirja dejstvo, da je med nami vedno več revnih, takšnih, ki ne zmorejo več. Ravno včeraj je bil med malimi oglasi tale: »Družina za več otroki prosi za materialno pomoč.« Jutri pa bomo na koncertu Klic dobrote glasno in kar naprej prosili. In marsikdo se bo upravičeno vprašal, ali ni tega preveč, ne zmorem več, zakaj toliko koncertov, prošenj? Odgovor je preprost: zato, ker je v tej državi nekaj hudo narobe, a vendarle nam ni vseeno.
Pričakovati, da bo država sama od sebe kaj naredila, je seveda nespametno, ker sva država jaz in ti. A ljudje bomo gnetli in spreminjali to turobno vzdušje, ki se je naselilo na sončni strani Alp, če bomo dobri drug do drugega, če bomo sočutni. Vem, da je včasih lažje darovati za ubogega otroka v Afriki, a tudi pri nas so stiske velike. Ne morem si predstavljati, kako priti skozi mesec z dvesto, tristo evri, sploh če imaš družino, in dejansko so vsi, ki jim to uspe, zmagovalci. In še nekaj je treba vzeti v zakup - slovenski karakter je precej bolj melanholičen kot malgaški - slovenski človek je precej vase zaprt in si težko prizna stisko, težko reče prosim, prej stori kaj pogubnega, kar družino pahne v še večje probleme, samomorilnost med nami je zastrašujoča.
Zanimivo je bilo, ko smo Pedra Opeko ves čas spraševali za mnoge nasvete, a on ni dan niti enega: »Veste, jaz nimam pravega nasveta, lahko povem le to, kar živi, delam.« Pri nas pa se je to obrnilo - vsi smo pametni, le tistih, ki bi sledili zdravi pameti ni - ali drugače povedano, preveč je pridigarjev in premalo pričevalcev.
Še nekaj me je nagovorilo in bi, verjamem, da tudi pri nas, prineslo velike spremembe. Pedro Opeka je svoje ljudi navadil, da ko so v stiski, prosijo za delo, ne za denar. Tudi v naših glavah bi bil premik v to smer nujen. Ker vsako delo, ne le tisto, ki ustreza moji izobrazbi, vrača dostojanstvo. A kmetje, ki jih je v moji oklici precej, se tudi v teh kriznih časih ne otepajo ljudi, ki bi jih prišli prosit, če lahko na primer sredi poletja, ko je vrhunec košnje, pomagajo in si zaslužijo mleko, zelenjavo in še kaj za svojo družino.
Bolj kot vse je treba ponovno živeti vrednote, vedeti, kje so meje naših sposobnostih. Vsi ne moremo biti zdravniki, nam pač ni dano, vsi ne moremo voziti Marcedeza, pač nimamo dovolj denarja. Pa kaj. Vrednost našega življenja se ne meri po debelini denarnice, pač pa po tem, kolikokrat jo odpremo, da pomagamo tistim, ki so v še večji stiski kot mi. In čem je čar dobrodelnosti? V tem, da ko pomagaš ubogemu, v resnici pomagaš tudi sebi. In kot pravi Opeka: "Ni recepta, s katerim bi našli novo upanje. Pomembno je, da smo pristni, prepričljivi in preprosti."
