Cerkveni pevec ne poje ne Cerkvi ne človeku, ampak najprej Bogu

Slovenija | 22.11.2013, 14:30

V katakombah sv. Kalista v Rimu, kjer so do 9. stoletja ležali tudi posmrtni ostanki – relikvije sv. Cecilije, ne najdemo nobenega posebnega zapisa ne opisa o glasbeni nadarjenosti sv. Cecilije. Poslikava v bližini votline, kjer je ležalo njeno truplo, nakazuje dekle v molitveni drži. Njena usta in obraz so oblikovani tako, da lahko iz njih razberemo držo pojoče osebe.

Ta fragment Kalistovih katakomb je postal povod, da so naši predniki v Cerkvi izbrali prav današnjo godovnjakinjo za zavetnico cerkvene glasbe, petja, harmonij in bogoslužnih melodij.

Danes torej na poseben način praznujejo cerkveni pevke in pevci, osebe, ki jih je Bog obdaril s posebnimi milostnimi darovi občutka za lepo, okusa za prijetno, iznajdljivosti za novosti, veselja za skupne podvige. Njihove glasilke imajo posebne zmogljivosti, saj lahko iz njih oz. preko njih izvabljajo naravnost angelske glasove, ki jim skupno z izbrano besedo rečemo kar cerkvena glasba.

Toda cerkveni pevec ni le proizvajalec glasbenega ustvarjanja. Cerkveni pevec najprej vdihava vase in šele nato izdihne besedo. Pesniki to dobro vedo. Uporabiti sestavljanke iz čisto navadnih črk, ki jim slovnica narekuje ali pravzaprav ukazuje, kako naj se postavijo v pravilni zapovrstni red, še ni pesnitev. Poeta sploh ne zanima slovnica niti črke niti soglasniki ne samoglasniki. Pesnik želi izpovedati svoje čutenje, svoje hrepenenje in trpljenje. Zato uporablja stavke in kitice, da bi preko njih mi, bralci, začutili njegovo razburjenje ali razočaranje, navdušenje ali umiranje.

Cerkveni pevec se ne razlikuje od poeta, nasprotno, ima celo dvojno nalogo: poezijo mora posredovati preko njene besede in njene uglasbitve. Srka besede, jih v sebi premišljuje do take stopnje, da postanejo del njegovega jaza in jih nato posreduje v melodični obliki, kakor mu to ponujajo ali narekujejo glasbeni umetniki. Ko gre za cerkveno glasbo, pa le ni vsaka črka in vsaka beseda sposobna nuditi izvajalcu in poslušalcu pravo sporočilo.

Pred leti, ko sem še poučeval na slovenski gimnaziji, mi je profesorski tovariš pomolil v roke šolsko nalogo dijaka. Prosil me je, naj jo preberem in mu izrazim svoje mnenje glede njene vsebine in njenega sporočila. Pa sem ostal nemalo začuden, če ne kar zaprepaden. Vsebini naloge nisem mogel oporekati, mladi namreč razmišljajo mladostno in imajo svoje mišljenje in prav je, da ga izpovejo prosto in brez strahu. A nisem se mogel načuditi nepopravljenim nerodnostim v izrazoslovju. V nalogi je namreč kar mrgolelo tujk - s poslovenjeno končnico, seveda. Pa mi je profesor sredi zbornice slovesno povedal, da se mora jezik razvijati. Kako, razvijati, sem pomislil. Ali se jezik razvija tako, da se prodaja tujim jezikom in tuje izraze sprejme za svoje, kljub temu, da že ima svoje, da so zapisani v slovarju, da jih najdemo tudi v pravopisu?

In tako je s cerkvenim pevcem. Ta ne poje po ritmu časa in ne meče v svojo glasbeno malhko katerokoli besedno zaporedje, ne more sprejeti kar tuje veri in duhovnosti, pač pa išče besede in pomene, ki gredo preko človeške poželjivosti in telesne občutljivosti.

Vsak pevec na cerkvenem koru se dobro zaveda, da sebe lahko primerja kateremukoli pevskemu talentu, a je obenem daleč od njega, povsem drugačen, ukoreninjen v drugačnih temeljih. Sodobna plitva glasba išče kratkotrajne in močne učinke v poslušalčevi duši. Dovolj ji je, da zapolni čustvene vrzeli in omami poslušalca v opoju bučnih tonov, krepkih ritmov, ne da bi polaga posebnega poudarka na sporočilo besedila.

Cerkveni pevec pa ne poje ne Cerkvi ne človeku, ampak najprej Bogu. Sestavljavci besedil z versko vsebino ne iščejo v besedah kako bi ugajali sebi in človeku, pač pa večnemu Umetniku. Podobno cerkveni pevec ne podaja besedila v glasbeni obliki ne sebi ne drugim, pač pa najprej Bogu. Šele na drugem mestu je želja in zavest, da s cerkveno glasbo nudimo tudi poslušalcu pomoč pri odkrivanju Boga in češčenju njegove neskončnosti.

In tu se kaže precejšna razdvojenost med cerkvenim petjem nekoč in danes. Ne da bi posploševal, a upam si trditi, da si danes pevovodje na poseben način prizadevajo kako bi z glasbo ugajali poslušalcu, kako bi ga razveselili, kako prejeli njegovo naklonjenost in ploskanje. Veliki papež Gregor pa je podpiral in spodbujal ureditev cerkvene glasbe tako, da bi človeški glasovi postali kakor angelski glasovi – angeli pa ne častijo človeka, pač pa Stvarnika.

Potrebno bo še veliko truda in zavesti, da bomo tudi v duhovni ritmični glasbi, tako izvajalci kot poslušalci, dvigali svoje srce najprej navzgor, v višave in šele potem navzdol, med ljudstvo.

Slavne besede sv. Avguština se ne nanašajo na katerokoli petje, kajti vsako petje še ne duhovno oblikuje. Avguštin govori o lepem petju: kdor lepo poje, dvakrat moli. Ker je Bog najvišja resnica in najočarljivejša lepota je petje lepo takrat, ko slavi Boga, ker iz Njega črpa in se Vanj zateka.