85-letna Helena Žigon na vseh Ljubljanskih maratonih

Slovenija | 26.10.2013, 22:24

Ta konec tedna so Ljubljano okupirali tekači. Dogaja se namreč 18. izvedba Ljubljanskega maratona, na katerem bo v vseh kategorijah skupno nastopilo skoraj 23 tisoč tekmovalcev. Med njimi bo na 21-kilometrski razdalji tudi 85-letna Helena Žigon, ki ni izpustila še nobenega maratona.

Gospa Helena Žigon, po Dušanu Mravljetu, ki je bil svoj čas ikona slovenskega vztrajnostnega in vzdržljivostnega teka, ste vi prva ženska, za katero osebno menim, da ste lahko za zgled vsem Slovencem. Tistim, ki z redno vadbo skrbijo za svoje zdravje, kot tudi tistim, ki tega (še) ne počno. 

Kaj se vam zdi, kakšen narod smo Slovenci, koliko damo na zdravega duha v zdravem telesu, se dovolj gibamo?

Zadnje čase se kar pozna, da se ljudje zavedajo, da je treba kaj narediti zase. Včasih tega ni bilo. Včasih nas je bilo tekačev zelo malo, pa tudi ni bilo društev. Spomnim se, da sem se leta 80 včlanila v Brazde vzdržljivosti in še danes sem član tega društva, ki ga je ustanovil Mito Trefalt. Vsi smo radi zahajali na tekaške vaje, saj smo imeli odličnega trenerja. Pozneje so se začela ustanavljati druga društva, sama pa sem med boleznijo začasno nehala hoditi na vaje, nato sem se vpisala v klub Polet. Rekla sem si: če bom plačevala članarino, bom zagotovo hodila, kajti včasih me je mož zadržal, češ da dežuje, da je prevroče in podobno. Zadnje čase pa ne tečem več z njimi, ker sem prepočasna za mladino in nočem, da me čakajo :)

Tisti, ki bi se radi začeli rekreirati, naj se vpišejo v katero izmed društev, saj imajo povečini zelo dobre in spodbudne trenerje in vaditelje. Je pa tako, da se je marsikatera ženska po 50. ali 60. letu vpisala v klub, saj so si rekle, »če Helena zmore, zmorem tudi jaz«. Tako da sem najbrž res zgled mladim oziroma mlajšim.

Vaše mnenje je torej, da se Slovenci vse bolj zavedamo pomena gibanja, je pa pametno, da se obrnemo na društva, če sami nismo toliko motivirani, da bi se lotili rekreacije. V času vašega otroštva zagotovo ni bilo toliko predebelih otrok kot jih je danes. Slovenija se po deležu čezmerno hranjenih in debelih 15-letnikov uvršča na tretje mesto med državami EU. Kaj menite, zakaj je tako? Kako bi po vašem lahko spremenili ta trend predebelih?

Včasih smo živeli v revščini. Spomnim se, da sem za kos kruha poribala tla celega stanovanja, za kar sem potrebovala dve uri. Nato sem se usedla na stopnišče in z užitkom pojedla ta kruh. Pozneje se je seveda življenje izboljšalo, ljudje so postali boljše situirani in so seveda razvajali otroke in marsikdo je rekel, »če že jaz nisem imel, naj ima vsaj moj otrok.« Sama osebno tega nisem delala. Spomnim se, da ko sem dobila plačo v službi, sem šla v trgovino in kupila dve žemljici za hčerki. Nisem ju hotela razvajati, saj sta imeli dovolj vsega in nista bili nikoli lačni, zato sta se iskreno veselili žemljic. Prehrana, ki jo zdaj nudijo po raznih lokalih, se mi ne zdi zdrava in s tem se otroci in mladi preveč»bašejo«. Premalo je tudi gibanja, kar se pozna na organizmu. Res se zavedamo pomena gibanja, a še vedno premalo. V naravi je zdravje!

Doma ste iz Žirov. Ali hribovsko podeželsko okolje po vašem mnenju bolj spodbuja ljudi k rekreaciji, kot tiste, ki živijo v mestu?

Tega ne bi vedela, ker sem le rojena v Žireh. Pri treh mesecih me je oče pripeljal v Ljubljano k staremu očetu, ki je imel gostilno na Viču in sem ostala tam. Zato grem Žiri obiskati le vsake toliko časa. Kmečko življenje sem sicer spoznala, saj je imel stari oče veliko njivo in sadni vrt in vedno sem mu pomagala pri pobiranju pridelka, pletju. Pomagala sem v kuhinji, ki je imela še take kotle in štedilnik, ki jih je bilo treba čistiti s »šmerkl« papirjem. Krepko sem morala delati, zato nisem imela nikoli težav z debelostjo.

Povedali ste že, da ste kot otrok vedno tekli, tudi v trgovino in nazaj. Zakaj?

Stara mama mi je umrla pri štirih letih. Zatem se je stari oče poročil z drugo, ki je postala moja mačeha. Ker sta imela gostilno, sta me pošiljala v trgovino po to in ono z navodilom, da naj pridem takoj nazaj, skoraj še prej, kot sem sploh šla. Oče se je vnovič poročil pri mojih štirih letih. Tudi tam sem torej imela mačeho, ki je delala v Tobačni tovarni, zato je bilo treba zakuriti, kuhati, drva sem prinašala z Rožnika, saj jih nismo nikoli kupovali. Oče se ni preveč zanimal zame, mačeha pa je bila to v pravem pomenu besede. Nisem imela nič kaj rožnatega otroštva, a morda sem prav zaradi tega postala bolj trdna in klena.

Kako ste se šolali?

Tudi v šolo in nazaj sem vedno tekla :-) tako sem bila čim prej doma, da sem vse opravila, kar je bilo treba. Dostikrat se je tudi primerilo, da sem pritekla v šolo in vprašala, »kaj smo imeli za domačo nalogo« in jo hitro napisala. Če ne bi bila vsaj malo brihtna, najbrž ne bi zdelovala šole, tako pa sem končala srenjo šolo. Pomembno je bilo prigovarjanje starega očeta, ki mi je govoril: uči se uči, kar se boš naučila, to ti bo ostalo. Tega sem se držala in tudi pozneje sem rada študirala jezike, vendar pa sem danes že skoraj vse pozabila.

Stari ste 85 let. Menda še vedno vozite avto.

Ja, do aprila prihodnje leto ga imam, do 86. leta, potem pa ne vem, kako bo. Upam, da ga bom dobila še za kakšno leto :-)

Gotovo so vas že večkrat vprašali, kaj je najbolj preprost recept za vitalnost v zrelih letih? Za tako kondicijo, kot jo imate vi?

A veste, jaz ne jem veliko. Tudi ne morem, ker imam le četrt želodca, čeprav me mož in ostali kar naprej silijo, naj jem. Jem po malo petkrat ali šestkrat na dan, vmes malo tečem sem in tja. Kondicijo kar vzdržujem. Nikdar se nisem obremenjevala s hrano. Tudi ko sem bila bolna, mi je zdravnik rekel, da lahko jem, kar si srce poželi. Če se vam zahoče svinjska pečenka, se mirno usedite in pojejte. Jaz nad mesom nisem ravno navdušena, jem ga enkrat ali dvakrat na teden. Kuham sama in mož je zadovoljen z vsem, kar pripravim. Tisto, kar organizmu ne paše, sam zavrača. Nikdar pa se ne preobjedati, ker potem nič ne moreš.

Koliko časa dnevno ali pa tedensko namenite športu?

Športu namenjam zelo mala časa. S prijateljico Radojko sva tekli enkrat na teden. Zmenjeni sva bili, da se dobiva ob ponedeljkih ob 7. uri in potem sva tekli toliko,kolikor je pač naneslo, recimo 10, 11, 8, ali 15 kilometrov. Drugače pa je treba doma vzdrževati gospodinjstvo, hišo, vrt, tako da sem dovolj v gibanju med vsakodnevnimi opravili. Sem in tja grem pogledat tudi naše trenerje v Poletu ali Vzajemni. Veseli so, ko me vidijo in vedno me povabijo, da tečem z njimi.

Ali se kdaj zgodi, da imate po dejavnosti t. i. »muskelfiber«?

Ne, do zdaj se mi to ni dogajalo. Ko pridem domov, se usedem in ohladim, se stuširam in preoblečem, potem pa si privoščim pivo. Po tem me vsi poznajo.

Pivo? Ima kakšne posebne učinke ali si ga privoščite zgolj za svojo dušo?

Ne, to je za mojo dušo, to mi najbolj ugaja. Med tekom vedno pijem vodo, na daljši razdalji isotonic, po kosilu pa kozarček vina.

Ste redna gostja Ljubljanskih maratonov, tako bo tudi letos.

Do zdaj sem bila na vseh 18 Ljubljanskih maratonih in sem tudi edina ženska, ki sem se udeležila vseh. Računala sem, da bova na 21 kilometrov tekli skupaj s prijateljico Radojko, vendar je zbolela. Ker pa je prijetno teči v družbi, se mi je pridružil sosed in mu ni pomembno, kakšen bo čas. Sicer pa je navijanja ob progi toliko, da včasih postanem hripava, ko odgovarjam »srečno, srečno« :-). 

O čem razmišljate med dveurnim tekom, kje najdete navdih, da se ne ustavite?

Rečem si: danes bom pretekla 10 kilometrov. Misli pošljem na pašo in tečem. Včasih sploh ne opazim, da sem tekla mimo točke, do kjer sem nameravala teči. Pozabim na vse in to je najboljše za razpoloženje nasploh.

Se ne bojite poškodb, sploh v gneči tekačev, kot je maraton?

Od začetka je bilo hudo, ker smo startali vsi naenkrat, drugače pa se jaz postavim spredaj, da drugi mene prehitevajo. Če si pa v gneči, te res kar odrivajo sem in tja.

Kaj je za vas tek, kaj vam pomeni?

To je ena uteha, eno blažilo za dušo, razpoloženje. Če sem dva dni doma, ne zdržim. Včasih me boli križ, vratno vretence ali kaj drugega. Pa rečem možu, da grem malo teči. Ko pridem domov, sem bolj razpoložena in lažje delam.

Tudi s pomočjo teka ste preboleli raka, kajne?

Zbolela sem 92. leta. Tisto leto je šlo mimo. Dostikrat sem gledala skozi okno in si govorila, »joj, kako bi šla teč na Golovec.« Sklenila sem, da bom šla teč takoj, ko se pozdravim. Oktobra 92 sem imela zadnjo kemoterapijo. Po zadnjem pregledu sem se napravila za tek. Za progo, ki jo pretečem v pol ure, sem potrebovala dobri dve uri in se skoraj po vseh štirih priplazila nazaj domov. Ampak sem vztrajala, da pridobim spet na moči. Zdravnikov se sicer izogibam. Zdravnik mi je svetoval, da grem enkrat mesečno po injekcijo B12.

Kako pa družina spremlja vaš tek, jih zelo skrbi za vas?

Ja, teče tudi vnukinja, pravnuk, dveletna pravnučka se je udeležila LM z mamico. Prirastek zagotovo bo.

Seveda pa nima vsakdo take - če lahko rečemo – sreče z zdravjem, da lahko teče oz. se normalno giblje po 70. letu. Kaj bi svetovali tistim upokojencem, starostnikom, ki se ne gibljejo redno ali pa sploh nič, kako začeti?

Ni treba, da teče, ker vsak tega niti ne zmore. Tudi marsikateri otrok bi rad tekel, pa ne zmore. Jaz pravim, da se je treba odločiti in iti na kratek sprehod, recimo za pol ure. Če se le da, naj to podaljšuje. Če pa to ne gre, naj se predvsem starejši čim bolj gibajo tako, kot jim ustreza, saj jim bo to vlilo moči. Saj pravim, marsikatero dekle ali žena je začelo teči, ker so videle mene. Danes so zelo hvaležne in pravijo, »če vas ne bi bilo, ne bi začela teči«. Mladina pa pravi: »joj, a bom jaz v vaših letih tudi tako zmogljiv?« Zato priporočam vsem, da naj vsaj hodijo, če ne morejo teči. Naj gredo v naravo vsaj pol ure na dan, če ne več.

Gospa Helena, srečno na maratonu! In hvala za pogovor.

Ja, tekla bom pač. Upam, da pridem na cilj v doglednem času, četudi bom zadnja, saj imam vso pravico, saj imam dosti let za seboj.:-)