Krečič o Terčelju: Ni se vdal
Slovenija
V cerkvi Marije Tolažnice žalostnih v Logu pri Vipavi je včeraj potekal Terčeljev shod. Molitveni uri je sledila sveta maša, ki jo je ob somaševanju duhovnikov daroval postulator Primož Krečič. Postopek za Terčeljevo beatifikacijo se je začel februarja leta 2011. "Kot se je Terčelj s svojim delom, mislijo in življenjem proslavil v žrtvi za ljudi, ga tudi danes posnemajmo. Naj bo pri tem delu priprošnji skrbi za vse male in preproste ljudi, ki v širini srca sprejemajo evangelij in širijo milost na zemlji," je dejal Krečič.
Krečič je v nagovoru še dejal, da nimamo rožnatih razmer, vendar pa nam Gospod daje dovolj podpore in pomoči, da si lahko pomagamo, poskrbimo za najbolj šibke in gradimo kulturo, ki je položena v globino naše biti. "In če se nam včasih zdi, da gredo tokovi povsem v drugo smer, da se zbirajo črni oblaki nad našo prihodnostjo, se naužijmo vsaj malo poguma in vztrajnosti, ki sta jo imela Filip Terčelj in uboga vdova v današnjem evangeliju. Če bomo prosili in si prizadevali, bomo tudi uslišani. To velja tudi za pot svetništva Filipa Terčelja, za katerega verujemo, da je naš priprošnjik v nebesih."
Filip Terčelj je bil duhovnik, pisatelj, pesnik, pedagog in profesor iz Grivč pri Šturjah na Vipavskem. Kot duhovnik je deloval na Primorskem in v ljubljanski škofiji. 7. januarja 1946 je bil skupaj s Francetom Krašno v Štulcovi grapi pod Davčo izročen pripadnikom KNOJ-a in nato ustreljen. Vicepostulator postopka Bogdan Vidmar je povedal, da je Filip Terčelj veliko sodeloval s skladateljem Martinom Železnikom, ki je uglasbil nekatere njegove najbolj znane pesmi. Zaznamoval pa je tudi zadnje dni njegovega življenja.
Udeleženci današnjega shoda so lahko prisluhnili trem pričevanjem. Spregovorila je hči skladatelja Martina Železnika Danijela Železnik. Zatem je Renato Podbersič predstavil obisk v Vatikanskih arhivih, Bogdan Vidmar pa je zbranim približal izsledke raziskav glede okoliščin smrti Filipa Trčelja in Franceta Krašne.
Na tem svetem shodu želimo predstaviti Filipa Terčelja z vidika njegove skrbi za male ljudi, za tiste, ki jih tlačijo in jim kratijo osnovne človekove pravice. Pri tem so nekako upodobljeni vsi blagri, ki jih je Gospod prikazal kot posebno pot evangeljske svobode in ljubezni: blagor ubogim, nemočnim, zapostavljenim, lačnim, žejnim pravice, tistim, ki jih zapirajo, trpečim. Že kot kaplan v Škofji Loki je Filip pokazal svojo skrb za mlade in občutljivost za socialna vprašanja. Tam se je tudi razkrila smer njegovega delovanja, ki je nekako vključevala kulturno in socialno delo v društvih in posebno naklonjenost do Jezusove skrivnostne prisotnosti v sveti evharistiji.
Na študiju in izpopolnjevanju v Nemčiji je na nov način to skrb in občutljivost še povečal in poglobil. Zanimal se je za slovenske rudarje v teh krajih, jim prinašal Kristusovo oznanilo in zakramente, obenem pa jih tudi povezoval in spodbujal, da so ohranjali pripadnost svojim koreninam in se organizirali.
Po prihodu na Goriško je bila njegova skrb posvečena tlačenemu ljudstvu, iz katerega je tudi sam izšel. Naši kraji so prišli pod Italijo, ki je vedno bolj drsela v fašizem in gospodarsko krizo. Slovenskim ljudem so bile odvzete temeljne človeške pravice, zaprl se je trg za njihove pridelke, težko je bilo preživeti. Potem pa še ideološki pritiski in drugo nasilje. Terčelj je neutrudno ustanavljal društva, urejal revije, pisal knjige, pripravljal duhovne vaje, pisal besedila za pesmi, spodbujal skladatelje, dvigal pogum duhovnikom in ljudstvu. Zato je moral veliko trpeti. Doživljal je psihične pritiske oblastnikov, kruto so ga mučili v zaporu v Kopru, bil je konfiniran v južno Italijo. Po vrnitvi mu je bilo prepovedano delovati med svojim ljudstvom.
Toda ni se vdal. Kot vdova v današnjem evangeliju, ki je neprestano pritiskala na brezčutnega sodnika, da je rešil njegovo pravdo, je tudi on ostal vedno živ in v boju. Moral je pobegniti v Jugoslavijo. Znašel se je kot begunec v svojem narodu in v kraju, kjer je nekoč študiral. V ljubljanskem času se je posvečal dijaški mladini in veliko naredil za duhovno vzgojo, prav tako je obiskoval primorske begunce in jim pomagal. Ves čas je tudi skrbel za bolnike v umobolnici, ki so mu bili zaupani v duhovno oskrbo.
S prihodom Italijanov v Ljubljano je bil zopet deležen zastrahovanja in zapora, podobno tudi od Nemcev. Zlasti pa so nanj položili svojo roko sonarodnjaki, ki so med tem postali komunisti. Po zaporu in vseh naporih je bil zbit in do kraja izmučen, ni vedel, kaj naj dela in kam naj se da. Za božične praznike leta 1945 se je napotil k duhovniku Francu Krašni v Sorico. Hitro je začutil težave tamkajšnjih ljudi. Zavzela sta se za pregnane družine, ki so imele nemške priimke. Bilo je dovolj, da so se lokalni oblastniki odločili, da ju spravijo s sveta. To se je zgodilo po svetih treh kraljih leta 1946. Pobili so ju in kar je bilo še hujše, prepustili pozabi. Usoda tistih, ki se zavzemajo za male ljudi in vse, ki so na robu, je v tem, da jih veliki in tisti, ki so jim bili trn v peti, pustijo molku, da se o njih ne govori. Toda spomin ostane in ta ohranja moč Božje ljubezni, ki je šla do konca za človeka, pa naj bo primorski Slovenec, katoličan ali zaprti komunist, psihični bolnik ali gorski kmet z nemškim priimkom.
