Audio: Spominska slovesnost za žrtve medvojnega in povojnega nasilja na Teharjah

Slovenija | 06.10.2013, 16:20 Tone Gorjup

V spominskem parku Teharje je bila danes spominska slovesnost za žrtve medvojnega in povojnega nasilja. Začela se je s sveto mašo, ki jo je daroval celjski škof Stanislav Lipovšek. Sledila ji je akademija, ki jo je pripravila Nova slovenska zaveza, med katero sta zbrane nagovorila preživeli taboriščnik Ivan Korošec in publicist Aleš Maver.

Del udeležencev je prišel na slovesnost peš z železniške postaje v Celju, po poti, po kateri so leta 1945 šli v teharsko taborišče vrnjeni domobranci in civilne žrtve povojnega genocida v Sloveniji. K maši so prišli svojci in prijatelji umorjenih, nekateri preživeli in številni drugi, ki verjamejo v možnost in nujnost sprave v Sloveniji. Škof Stanislav Lipovšek je pridigo začel s sporočilom rožnovenske nedelje in pomenom molitve rožnega venca, ki je bila zadnja uteha mnogim, ki so šli skozi teharsko taborišče v smrt. Zatem je spregovoril o dvojnem zločinu ki se je zgodil na tem kraju. Prvi, ko so na Teharje pripeljali in tam ter v sosednjih moriščih pobijali nedolžne žrtve, drugi pa, ko so rajne izenačili s smetmi in odpadki. Tretji zločin pa bi bil, če bi mi pozabili na te žrtve in ne storili vsega, kar je v naši moči, da se na tem in na še več kot 600 drugih znanih in neznanih moriščih po naši domovini omogoči vsem žrtvam povojnih pobojev, da dobijo svoje ime in grob. Spomnil je na Jezusov zgled in njegov pomenljiv stavek, da naj ljubimo svoje sovražnike. Nadaljeval je, da je odpuščanje možno le takrat, če smo pripravljeni priznati resnico, pa če je še tako boleča, težka in obremenjujoča. Pot do sprave bo dolga. Treba bo še opraviti zahtevne zgodovinske raziskave o vzrokih in razlogih, ki so privedli do medvojnega in povojnega nasilja.

Maši je sledila akademija, med katero je zbrane nagovoril Aleš Maver. Kot je dejal, bi moral biti spominski park v Teharjah s tistim, kar predstavlja, postaviti ob bok Brižinskim spomenikom, srednjeveškim freskam po naših cerkvah, ustvarjalnosti slovenskih reformatorjev, Prešernovi rojstni hiši ali volilnim skrinjicam, v katere so Slovenci leta 1990 vrgli svojo odločitev za samostojno državo. Maver pravi, da sta se na Teharjah zgostila neizmerna uničevalna sla in norost, zrasla iz nedrjih tega istega prostora, te iste družbe in tega istega naroda. Teharje so in morajo vedno bolj postajati spomenik v tem prostoru nakopičene uničevalne energije in so kot take žal vtisnile slovenskemu svetu neizbrisen pečat, je še dejal Maver.

Spregovoril je tudi Ivan Korošec, rešenec iz teharskega koncentracijskega taborišča, ki je skupaj z nedavno umrlim duhovnikom Janezom Zdešarjem pobegnil in se tako rešil smrti. Obnovil je pot, ki jo je s tovariši prehodil s celjske železniške postaje in predstavil svojevrsten križev pot tistih, ki so umirali pred njegovimi očmi in divjanje rabljev, ki so se izživljali nad ujetniki.

 

Viri: SŠK, dopisništvo RV, STA