Papež Frančišek daroval mašo v kapeli, kjer je pokopan bl. Janez Pavel II.
Svet
Papež Frančišek je danes zjutraj daroval mašo v kapeli sv. Sebastjana v vatikanski baziliki. V omenjeni kapeli je pokopan blaženi Janez Pavel II. Skupina poljskih vernikov se zato vsak četrtek zbere v kapeli pri evharistiji, pri kateri preko Radia Vatikan lahko prisostvujejo tudi katoličani na Poljskem. Tokrat je sveto mašo vodil papež, ki je med pridigo spregovoril o današnji Božji besedi. Izpostavil je dva elementa.
Prvi je Pavlova gotovost, ki je prepričan, da ga nihče ne more ločiti od Kristusove ljubezni. Pavel je tako zelo ljubil Gospoda, je zatrdil papež Frančišek, ker ga je videl, našel, ker mu je Gospod spremenil življenje: „Prav ta Gospodova ljubezen je bila središče Pavlovega življenja.“ Bila je njegova oporna točka in od nje ga niso mogli oddaljiti niti preganjanja, bolezni ali izdaje. „Brez Kristusove ljubezni, ne da bi živeli iz te ljubezni, jo priznavali, se hranili iz te ljubezni, ni mogoče biti kristjan.“ Kristjan je tisti, ki čuti Gospodov pogled in njegovo ljubezen do konca. Papež Frančišek je še dodal, da kristjan čuti, da je bilo njegovo življenje rešeno po Kristusovi krvi. Iz tega pa nastane „odnos ljubezni“.
Papež je zatem izpostavil drugi element iz današnje Božje besede, ki se ga je posebej dotaknil. Ta je Jezusova žalost, ko gleda Jeruzalem. Mesto ni razumelo Božje ljubezni in nežnosti. Ne razumeti Božje ljubezni je ravno nasprotje tistega, kar je čutil Pavel. Papež Frančišek je razložil, da sicer govorimo, da nas Bog ljubi. A za nas je to „nekaj abstraktnega, nekaj, kar se ne dotakne mojega srca“. Življenje si tako urejam sam. Zaupanja ni. Jezusov jok pa je namenjen prav temu, je rekel papež: „Jeruzalem, nisi zvest; nisi se pustil ljubiti; zanašal si se na številne malike, ki so ti obljubljali vse, govorili so ti, da ti bodo vse dali, potem so te zapustili.“ Jezusovo srce trpi zaradi ljubezni, ki ni bila sprejeta in prejeta. Kot je na koncu povzel papež, je prva podoba iz današnje Božje besede torej Pavel, ki vse do konca ostaja zvest Jezusovi ljubezni. V njej najde moč, da gre naprej in vse prenaša. Čeprav se čuti slabotnega in grešnega, ima moč v Božji ljubezni, v srečanju z Jezusom Kristusom.
Druga podoba pa sta mesto in nezvesto ljudstvo. Le-to ne sprejme Jezusove ljubezni, živi jo le na pol. „Vidimo Pavla s pogumom, ki izhaja iz te ljubezni, in vidimo Jezusa, ki joče nad tistim mestom, ki ni zvesto. Vidimo Pavlovo zvestobo in nezvestobo Jeruzalema.“ V središču pa vidimo Jezusa, njegovo srce, ki nas močno ljubi, je še dodal papež Frančišek. Nato je sklenil z vprašanjem: „Sem bolj podoben Pavlu ali Jeruzalemu? Je moja ljubezen do Boga tako močna kot Pavlova ali je moje srce mlačno kot Jeruzalemovo?“
Vir: Radio Vatikan
