Robert Schuman
Pred pol stoletja se je poslovil „oče Evrope“, Robert Schuman
Svet Tone Gorjup
V Luksemburgu in sosednji Franciji oziroma Metzu se danes vrstijo prireditve ob 50. obletnici smrti „očeta Evrope“ Roberta Schumana. Fundacija, ki nosi njegovo ime, pa je opozorila na odlomek iz Schumanove knjige Za Evropo, kjer navaja, da je predpogoj za povezovanje evropskih držav, kulturna skupnost oziroma priznavanje duhovne dediščine stare celine.
Luksemburški premier v odstopu Jean Claude Juncker je dopoldne pred rojstno hišo Roberta Schumana sprejel delegacijo pokrajine Moselle z onstran meje. Po ogledu hiše so se ustavili še na sedežu Centra Robert Schuman za evropske študije in raziskave ter se seznanili z njegovim delom. Skupaj so zatem odpotovali na francosko stran, v Scy-Chazelles pri Metzu, kjer je v cerkvi Sv. Kvintina Schumanov grob ter nanj položili venec. Sledil je obisk hiše, kjer je Schuman bival. V njej so ob 50. obletnici podpisa Elizejske pogodbe (podpisana je bila 22. januarja 1963) pripravili razstavo, ki prikazuje polstoletno vsestransko sodelovanje med Francijo in Nemčijo. Praznovanje so sklenili v mestnih hiši z ogledom novega dokumentarnega filma „Robert Schuman: dediščina Evrope“, ki prikazuje pomembne trenutke v življenju „očeta Evrope“. Fundacija Robert Schuman pa je ob obletnici v več jezikih ponatisnila pomenljiv odlomek iz knjige Za Evropo, v kateri Schuman razlaga svojo misel: „Preden bo Evropa postala vojaška zveza ali gospodarska povezava, mora zaživeti kot kulturna skupnost v najbolj žlahtnem pomenu besede.“ V Fundaciji so prepričani, da so njegove tehtne misli pomembne tudi za prihodnost stare celine, saj opozarjajo na temelje, brez katerih povezovanje izgubi svoj smisel.
Pravnik, politik in svetníški kandidat Robert Schuman, ki ga imenujemo tudi oče združene Evrope, je umrl 4. septembra 1963. V nekaj vrstah bi njegov življenjepis lahko povzeli takole: Rojen je bil 29. junija 1886 v Luksemburgu. Po srednji šoli v domačem kraju je študiral pravo v Nemčiji in zatem postal odvetnik v Metzu. Po prvi svetovni vojni je nameraval iti k benediktincem, a ga je prijatelj pregovoril, češ da potrebujejo svetníke tudi v politiki. Kandidiral je v francoski narodni skupščini in tako začel štiridesetletno poslansko kariero. Leta 1940 so ga deportirali v Nemčijo in, ko je po dveh letih pobegnil, se je pridružil francoskemu odporniškemu gibanju. Robert Schuman je bil od leta 1946 v več francoskih vladah. Kot zunanji minister je 9. maja 1950 predlagal skupni nadzor Francije in Nemčije nad proizvodnjo premoga in jekla, ki sta najpomembnejši surovini za industrijo orožja. Bil je prepričan, da tisti, ki ima nadzor nad proizvodnjo premoga in jekla, ne bo mogel začeti vojne. Tako imenovani Schumanov načrt so podprle še Italija, Belgija, Luksemburg in Nizozemska. Aprila 1951 je omenjenih šest držav v Parizu podpisalo Sporazum o ustanovitvi Evropske skupnosti za premog in jeklo. Schuman je pozneje podprl tudi oblikovanje skupne evropske obrambne politike in je bil med letoma 1958 in 1960 predsednik Evropskega parlamenta. Po letu 1960 se je umaknil iz javnega življenja. Manj znano je, da se je 29. maja 2004 končal škofijski postopek za njegovo beatifikacijo.
