Konkurenčnost, tekmovanje,... to so prazne besede

| 26.09.2013, 08:09

Naši ljudje imajo ves čas roke do komolca v delu, pravi o socialnih delavkah in delavcih dr. Vito Flaker. Je eden od predavateljev plenarnega zasedanja, ki se bo odvil v sklopu letos petega Kongresa socialnega dela v Ljubljani. Naslov tri dnevnega dogajanja, kjer bodo na vzporednem mednarodnem simpoziju gostili tudi številne udeležence iz tujine, je Socialno delo in pomen državljanstva za socialno državo. Pogovarjali smo se z dekanjo Fakultete za socialno delo dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič.

Pomen socialnega dela je velik

Dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič: „Sem seveda pristranska, ker delujem na tem področju že vse svoje poklicno življenje. Velik pomen za to tisočletje. Mi smo tudi varuhi človekove pravice in socialnih pravic. Naša naloga je, da raziščemo, podpremo in se naučimo, kako varovati pravice v družbi. Oboje. To je naša vizija in naš cilj. Računamo na sodelovanje vseh nas, na soudeležbo, na solidarnost. Nam se ruši svet, a veste'? Prav na področju omenjenih vrednot, ki so tako usodno pomembne. V imenu naše stroke je delo. Mi smo dejavna znanost. Že zdavnaj smo odgovorili na vprašanje, kako delati? Na način spoštljivega in odgovornega zavezništva. Mi vidimo ljudi v stiski in se jim pridružujemo ter z njimi dejavno iščemo in ustvarjamo rešitve, da bi se stvari spreminjale na bolje. Smo tudi varuhi socialne države, nečesa, kar smo imeli, a se izgublja, smo varuhi javnega zdravstva in šolstva ter tudi kulture za vse. To gre v „franže“. Prostor za socialno delo se oža.“

Kriza družbe - kriza socialnega dela

Dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič: „Seveda se čuti kriza tudi pri našem delu. Največja kriza je v temeljnem elementu. Veste, kriza ne želi imeti dostojanstvenega človeka, aktivnega državljanstva, ne želi imeti človeka, ki pokončno ustvarja v svojem življenju. Kriza želi imeti sužnje. To vidite, kaj ne? Liberalno, kapitalistična kriza želi sužnje. Smo, smo omejeni. Nemočni v tem, ker je manj dostopnih sredstev, kot jih je bilo do sedaj. Vendar prav v tej krizi moramo biti še močnejši, najti nove načine, toda vizija ostaja.“

Nemoč je največja preizkušnja za socialnega delavca

Dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič: „Na zelo osebni ravni je najtežja nemoč. Včasih se zgodi, da res izboljšaš, kar je nespremenljivo. Prispevaš človeku, da preživi. Da ne umre od lakote. Toda nima dela. Ne najde poti do njega. Človek je ranljiv. Pa se sprašuješ, je to dovolj, da bo ostal pokončen in bo preživel z minimalnim, ali ni dovolj in moram obupati. To so težke razmere. Toda ne, ostati mora obveza. Narediti moramo, kar je uresničljivo. Moram pa reči, da imam upanje za našo državo, da se bo obrnila nazaj k socialni urejenosti in ne bo podlegla pritisku ostalega sveta. Vidim veliko ljudi, ki delajo in se trudijo za pravično državo vseh. Nisem obupala, je pa včasih težko.“