Bernikova donirala umetniška dela Narodni in univerzitetni knjižnici
Slovenija | 06.09.2013, 07:00
V Narodni in univerzitetni knjižnici so skupaj z Zavodom sv. Stanislava odprli razstavo del donacije Marije in Jožeta Bernik, slik in plastik Bare Remec, Franceta Goršeta in Iveta Šubica. Razstavo sta odprla ravnateljica Narodne in univerzitetne knjižnice Mateja Komel Snoj in direktor Zavoda sv. Stanislava dr. Roman Globokar. O likovnih delih je spregovoril umetnostni zgodovinar Veselin Mišković, kulturni program pa so z glasbo oblikovali dijaki Škofijske klasične gimnazije.
Marija Bernik je v pogovoru za Radio Ognjišče dejala, da se je za donacijo odločila iz preprostega razloga: „Zato, ker smo želeli, da te umetnine nekomu služijo, ne želimo nobenega denarja, želimo si le, da služijo drugim.“
Zakonca Bernik sta bila v preteklosti že večkrat donatorja mnogim dogodkom in organizacijam. Po besedah Marije Bernik (njen mož je bil Jože Bernik, nekdanji poslanec Nove Slovenije, nekdanji kandidat za predsednika države in prejemnik zlatega častnega znaka svobode Republike Slovenije, ki je umrlleta 2011), ju je z možem vedno spremljala žilica dobrodelnosti. „To je naša osebnost, to smo bili vajeni že kot otroci, da smo drugim pomagali.“
Kustus umetniške zbirke Veselin Mišković pa je v pogovoru za Radio Ognjišče o delih, ki sta jih zakonca Bernik donirala NUK-u povedal: „Razstavljene so slike in plastike. Med avtorji so zastopani Bara Remec, Ive Šubic in France Gorše. Poleg tega smo dali na razstavo še dva zanimiva kiparska objekta; relief, ki predstavlja družino in se nekoliko bolj nenavaden predmet, ki ima obliko zložljivega oltarčka, kakšni so bili v modi v visokem srednjem veku.“
Marijo Bernik smo vprašali tudi, kaj želi vsem poslušalkam in poslušalcem Radia Ognjišče: „Zaupajmo Bogu in pomagajmo, če se le da.“
Razstavo v Narodni in univerzitetni knjižnici si lahko ogledate do konca prihodnjega tedna.
Pričujoča razstava je skupni napor Zavoda sv. Stanislava in Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani kot izraz zahvale gospe dr. Mariji Bernik za lep dar, namreč za družinsko zbirko slik in plastik, ki sta jo zbrala skupaj s pokojnim soprogom dr. Jožefom Bernikom (1924–2011).
Slovenska javnost se spominja Jožefa Bernika kot predsednika Svetovnega slovenskega kongresa in kandidata za predsednika RS na predsedniških volitvah leta 1997. Zaradi svoje politične orientacije je po 2. svetovni vojni odšel v tujino, od koder se je vrnil po osamosvojitvi Slovenije. Zbirka zakoncev Bernik vsebuje slike in plastike, ki se po motivih navezujejo na bolečo izkušnjo emigracije in na Škofjo Loko, Bernikov rojstni kraj. Njihova ikonografija namreč vizualizira in v likovni umetnosti vzdržuje kolektivno memorijo povojnih političnih emigrantov tiste Slovenije, ki je med vojno in po njej doživela popoln preobrat. Kakor lastnika zbirke, sta tudi v zbirki zastopana avtorja Bara Remec in France Gorše doživela izkušnjo emigrantov.
V zbirki zastopane slike Bare Remec (1910-1991) vizualizirajo slikarkino srečanje z južnoameriškim okoljem in staroselsko kulturo. Emigrantska izkušnja kiparja Franceta Goršeta (1897-1986) je drugačna od njene, saj je v tujini preživel le del svojega življenja, svojo pot pa je sklenil na Slovenskem. Slog Bare Remec in Franceta Goršeta je modernistični, kakor se je uveljavljal v meščanskem sloju predvojne Slovenije, afirmirala pa ga je revija Dom in svet. Motivika slikarja Iveta Šubica (1922-1989) je drugačna. Njegovo socialno poreklo je kmečko, vendar mu je eksistenčno osnovo omogočal slikarski talent. Na določeni točki svoje umetniške poti je uvedel v svoje slike domačijsko ikonografijo, ki se je mogla ujeti z Bernikovimi osebnimi spomini na rojstno Škofjo Loko in njeno bližnjo okolico. Krščanski ikonografski motivi v slikarstvu Iveta Šubica so se v zbirki, ki je predmet pričujoče razstave, harmonizirali z njeno bolj intelektualizirano, prikrito predstavnostjo v kiparstvu Franceta Goršeta.
Iz Bernikove zbirke sta razstavljeni tudi dve leseni plastiki neznane provenience in nedoločljivega avtorstva. Ena je kolorirani leseni relief, ki predstavlja družino, drugi pa je kuriozen zložljiv predmet, ki v reliefu predstavlja pare človeških figur. Po svoji obliki priklicuje v spomin mnogo dragocenejše bizantinske devocionalije iz slonove kosti, ki so bile kot luksuzni predmeti popularne v Zahodni Evropi v visokem srednjem veku.
Emigranti pogosto zbirajo stare zemljevide svoje domovine. Njihovo ljubiteljstvo včasih meji na profesionalizem. Pri Bernikovih ni tako, vendar pa je v njuni zbirki tudi zemljevid slovenskega poselitvenega ozemlja, ki ga je izdelal znameniti Gerard Mercator (1512-1594), objavljen pa je bil v različnih izdajah atlasa sveta Wilhelma Janszoona Blaeua med letoma 1635 in 1655 (gl. seznam eksponatov ad 1.). Opazovalci lahko le ugibamo, ali ne gre nemara za neke vrste »amorfno« Slovenijo preden so jo usodno zaznamovali dogodki, zaradi katerih sta jo zapustila (tako kot množica drugih) tudi Bernikova, pa Bara Remec in France Gorše.
Vsaka umetniška zbirka je poleg drugega tudi dokument lastnikovega okusa in njegovega odnosa do sveta, saj kaže, kako se konstituira njegova osebna identiteta. Spomin na nastanek in rast zbirke je z leti zbledel, zato o razmerju med lastnikoma in umetniki lahko le spekuliramo. Morda bodo kdaj o tem spregovorili ohranjeni osebni dokumenti Jožefa in Marije Bernik. Vsem razstavljenim delom pa je skupno to, da so zdaj v Sloveniji prvič javno predstavljena, saj niso inventarizirana v nobenem razstavnem katalogu. Darilo Jožefa in Marije Bernik je dragocena pridobitev za zbirki obeh institucij, saj so v njej zastopani avtorji, ki jih slovenska umetnostna zgodovina in kritika štejeta med izrazite umetniške osebnosti preteklega stoletja.
Zavod sv. Stanislava, v okviru katerega delujejo Škofijska klasična gimnazija, OŠ A. Šuštarja, Glasbena šola, ter študentski in dijaški dom, namenja posebno skrb kulturnim dejavnostim v okviru Slovenskega doma. Kulturni javnosti sta posebej znani Galerija Staneta Kregarja in zbirka del Marijana Tršarja. Stoletna tradicija zavoda je namreč vzgoja izobraženca z razvito likovno senzibilnostjo. V tem smislu umetniška zbirka zavoda podpira pedagoške procese.
Umetniška zbirka Narodne in univerzitetne knjižnice je nastala po 2. svetovni vojni. V njej so umetnine od 18. stoletja do danes. Med avtorji so velika imena slovenskega slikarstva in kiparstva. Velik del zbirke predstavljajo portreti slovenskih književnikov in v tem smislu pomeni nadgradnjo klasičnih knjižničnih zbirk. Zbirka raste z nakupi in darili žanrov, ki podpirajo poslanstvo nacionalne knjižnice, torej predvsem s portreti in likovnimi deli na literarne teme.
Veselin Mišković, september 2013
