Tudi komunizem je bil nasilen do resnice

Slovenija | 13.09.2013, 14:00

Razmišljam o vrednotah in se sprašujem, kakšne so moje, so dovolj prečiščene, da se harmonično dotikajo mojega bistva, da se ob njih čutim polno, izpolnjeno, ko jih živim. Živim v skladu s svojo integriteto osebnosti?

Ko opazujem svojega 10. petmesečnega vnuka Jana, je v njegovih očeh pravi biser čistosti. Kompas v njegovem življenju je njegov odprt notranji, angelski občutek. Opazuje, posluša. Oči, ki živo, globoko segajo vame in srkajo vase vse, kar je na mojem obrazu…

Tudi odraslim največ govorimo s svojim zgledom, me prešine. Če sem poštenjak, dolgoročno gradim odnose za globino bivanja. Govorim in gojim odkritost, ne laž. Ne obračam se k človeku s hinavščino, da ne bo potem tudi on, poln dvomov, skrival svojo resnico, se sam zvito prilagajal „zahtevam“ okolja.

Polno je danes mask in izkrivljenosti, polno prizadevanj za prazne stvari, do katerih se prikoplješ ne le z lažjo, ampak tudi s poniževanjem in brezobzirnim premagovanjem drugih. Pokvarjenost, opozarja papež Frančišek! Tak človek hodi z vedno večjo praznino zaradi prevar, ki vkujejo dušo. Ni več občudovanja lepe notranjosti, vedno manj lepote zunaj nas se nas dotakne.. Ko se človek obrača v napačno smer, se odloča za zlo, ki ima enaka imena kot v vseh obdobjih človeka – napuh, zavist, lakomnost, lenoba, zamera… Sčasoma ne more več naprej. Ni rasti. Obstane. Bistvena naloga vsakega človeka je, da hodi, tudi če pade, se potrudi in vstane, gre naprej z zaupanjem v stiku s svojim bistvom Da ne zaledeni srce.

Da očistimo resnico, sem slišala v petek ob predstavitvi Bele knjige slovenske osamosvojitve v Stični. Da se bo resnica pisala z veliko začetnico, sem slišala v okviru spomina na žrtve totalitarnih režimov. Moj oče, ki se je zaradi svoje poštenosti, laži navkljub, v življenju velikokrat odločal za težjo pot, me je naučil, da je laž eden od največjih prekrškov človeka. Kdor laže, ta krade, je rekel. In to še ni bilo dovolj. Nadaljeval je, „saj veš, kam kraja pripelje – na vislice“. Meni se je takrat zdelo to kruto, toda šele zdaj razumem, da laž in kraja resnično človeku vzameta življenje, v vseh smislih. Na nek način ni več pravega življenja. Živi le laž, človek ne more, ker ga ni več, ker se ne more več srečati s seboj.

Pisatelj Boris Pahor je velik človek, je stoletnik, ki nam govori o bistvu, človek, ki ga je prekalilo trpljenje, ki se je odločil odpirati oči, se zoperstaviti laži. Na svoj stoti rojstni dan je v Ljubljanski Operi izjavil: „Razumsko sem pesimist, s srcem sem optimist, verjamem v ljubezen.“

Prišlo mi je na misel, da je postal, morda sploh vedno bil, ostal samosvoj. Kljub raznim totalitarnim pritiskom. Gorje človeku, ki ga zatrejo v njegovem bistvu. Kot bi nehal dihati. Kako malo te stiske se je izrazilo v svetu ene same resnice. Boris Pahor jo je izrazil z besedo, kot mislec, mož s pokončno držo. A zmogel je sproščeno spregovoriti šele potem, kot se je izrazil, ko je bolečo zgodbo prelil na papir. Kar ga je notranje očistilo in lahko se je mirno ozrl v resnico. Verjame vanjo, gleda različne obraze v njej – obraze žrtev in nasilnikov. Verjamem, da tudi v Sloveniji zmoremo spoštljiv spomin nanje. In še več – da vidimo, sprejmemo posledice laži in se vsi obrnemo stran od nje, ter izrazimo resnico na način, da kaj pove sodobnemu človeku, da bo povezala vse.

Tudi komunizem je bil nasilen do resnice. Prav zato smo se odločili za samostojno pot. Bolj pozorno smo se ozrli v okno, skozi katero so prihajali nežni, toda vztrajni žarki resnične svobode. Gorje nasilniku, ko se v ljudeh prebudi spoznanje, da nimajo svobode, ki si jo resnično želijo. A v nas je bila samo močna, iskrena želja po prostranosti duše, ki se je je dotaknila rahlo odprta pot. Stran. Stran od prevlade, omejevanja mnogih vidikov življenja, stran od samovoljnega omejevanja enkratnosti vsakega človeka.

Kako prozorno si zdaj nasilniki prisvajajo odpiranje poti, resnico in pravico do žrtev, ki so jih ustvarjali povsod in izbirali med drugače mislečimi, med potencialno „nevarnimi“, brezštevilnimi nedolžnimi posamezniki, kar je služilo tudi za ustrahovanje, dokazovanje neomejene moči in predvsem za vzpostavljanje novega sistema vrednot, ki je izničeval tradicijo, vse kar je spominjalo na sveto..

Posledice teh nečloveških postopkov so vidne še danes. Kontaminacija vseh je pustila sledi, zmanjšala pomen iniciativnosti, želje po osebni noti, po tem, da vzameš stvari v svoje roke, prevzameš sam odgovornost, se soočaš z različnimi mnenji, se ob napadu kot noj ne skriješ z glavo v pesek, se odločaš za beg v anonimnost, stran od izzivov in nevarnosti degradacije, kot je ob dnevu spomina na žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov razmišljala slovaška ambasadorka v Sloveniji gospa Marianna Oravcova. Zanimiva je njena misel, da je omalovaževanje, oz. pozabljenje tega, kar se je zgodilo, mlajša sestra anonimnosti.

Totalitarizem, preoblikovan v nekaj novega kot "normalizacija" se nikoli ne sme dopustiti, ker je tak sprevržen v zlo, je proti resnici. Vedno znova se moramo spraševati, kam me pelje moj vrednostni sistem dolgoročno, predvsem ali delam in si res prizadevam za dobro. Je dobro?

Spoštujmo, nikoli ne pozabimo na spoštovanje človeka, na to, da živimo vrednote, ki varujejo človečnost pred iztirjenjem. Kot je izjavil znan slovenski politik, da se je moral za več mesecev odmakniti z javnega življenja zato, da je v sebi premagal, izrezal sovraštvo. Da se obrne k storilcem s pomilovanjem, tudi sočutjem, ker bodo čutili posledice zla, ki so ga povzročili. Da gre lahko zdaj mirno naprej.

Naj tudi sam ostanem zvest svoji osebni integriteti, da sem človek, vreden zaupanja. Vsak človek posebej. A povezan v čudovit mozaik medsebojnega spoštovanja in spoštovanja svetega. In kot kapljica v morju zablesti, kot biser v mozaiku, kot božji otrok s svojimi posebnostmi. Kot odsev presežnega, ki v nasprotniku prepozna svojega brata in ga kljub bolečini sprejme v srce.

S svojo izvirno, plemenito izraznostjo smo lahko skupaj dovolj utrjeni, dovolj samozavestni, svobodni, da nas bodo sprejeli tudi sosedje, svet in da bomo tudi mi sami v dialogu z drugimi.

Skrival bo slovenski človek v sebi čudovito, pristno dediščino domovine…