Obstaja tudi drugačna pot

Komentarji | 10.09.2013, 14:57

Dve leti in pol spopadov. Več kot sto tisoč smrtnih žrtev. Najmanj 6 milijonov ljudi, ki so morali zapustiti svoje domove. Gospodarstvo v razsulu. Takšna je slika današnje Sirije, države na Bližnjem vzhodu, katere ozemlje je bilo nekdaj zibelka nekaterih najstarejših civilizacij. Če uporabim besede visokega komisarja Združenih narodov za begunce: Postala je velika tragedija tega stoletja. Kako končati tamkajšnjo krizo, je vprašanje, ki mednarodno skupnost muči že dalj časa. Vsaj tako se zdi. A konkretnih ukrepov ni. Vojaško posredovanje, ki trenutno visi v zraku, pa gotovo ne more biti edina pot.

15. marec 2011 je datum, ko naj bi se vse skupaj začelo. Po zgledu revolucij v nekaterih ostalih državah Bližnjega vzhoda in severne Afrike, znanih pod imenom arabska pomlad, ki so pometle z diktatorji, so tudi v Siriji ljudje odšli na ulice. Omenjenega dne je skupina mladih ob prepevanju vstajniških pesmi na zid šole v mestu Dara na jugu države, tik ob meji z Jordanijo, zapisala: "Ljudje zahtevajo padec režima." Sledile so aretacije, ki so le podžgale upor. Protesti so širili, med drugim na prestolnico Damask, a sile predsednika Bašarja Al Asada so vsakokrat posredovale. Nasilno. Krvavo. Takšna poročila so zakrožila po svetu. Po približno letu dni rožljanja z orožjem, s katerim se je kmalu opremila tudi tako imenovana opozicija, so Združeni narodi položaj v Siriji opredelili kot državljansko vojno, vojno, v kateri se spopadajo skupine znotraj iste države.

V Siriji 74 odstotkov prebivalstva pripada sunitski veji islama, 16 odstotkov je ostalih muslimanov, med njimi so alaviti in druzi. Manjšina so tudi kristjani, ki jih je 10 odstotkov. Trenutno pomembne položaje v vladajoči stranki Bas, ki je na oblasti od leta 1963, in v državi zasedajo alaviti, ki so ločina šiitske veje islama. Alavit je tudi Bašar Al Asad, ki je bil za predsednika države izvoljen leta 2000 - po smrti svojega očeta Hafeza Al Asada. Ta je Siriji s trdo roko vladal vse od leta 1971, večkrat je bil obtožen kršenja človekovih pravic. Bašar Al Asad je, ko se je zavihtel na čelo države, obljubil politične reforme, a je bil le delno uspešen, posledica tega naj bi bili nemiri, ki so izbruhnili pred dvema letoma in pol.

A ni tako enostavno. Pogled je treba usmeriti dlje in širše. Upoštevati je treba več dejavnikov, opozarjajo strokovnjaki. Poleg tega, da so sunitske dinastije stoletja zatirala alavite, da so bili njihovi pomembni člani večkrat tarče skrajnežev, da se je poskusu atentata za las izognil Hafez Al Asad, ki je sicer z nasprotniki nato tudi surovo obračunal, je treba dovolj široko zajeti mednarodni kontekst.

V eni od julijskih Sobotnih prilog časopisa Delo je bil objavljen intervju s predstojnico samostana v kraju Kara v sirski provinci Homs. Mati Agnes Mariam od Križa je opisala, kako je doživela začetek zdajšnje krize v državi. Potem ko so v ječi pristali sekularisti, intelektualci, predstavniki gibanja, ki so po smrti očeta Bašarja Al Asada zahtevali demokratizacijo - imeli so načrt za prihodnost države v obliki političnega programa in so se jasno izrekli za reforme - so se po njenih besedah začele spontane demonstracije. A nasproti si niso stali le miroljubni protestniki in represivne vladne sile, kot je bilo prikazano mednarodni javnosti, na delu je bila, tako sestra Agnes, tudi tretja stran, njen namen naj bi bil ustvariti kaos. Sama je videla tako imenovane odrede smrti, ki so pobijali civiliste - samo zato, ker so pripadali kateri od javnih služb in naj bi zato sodelovali z oblastjo. A o tem ni nihče poročal. Še več. Sestra Agnes opozarja na mrežo prikrivanja in laži, omenja ponarejene videoposnetke, inscenirane demonstracije za televizijske kamere ... Sestra Agnes Al Asadovega režima ne podpira, a prepričana je, da želijo mediji svetu za resnico predstaviti izkrivljeno sliko in da je treba to popraviti. Kot je dodala, v Siriji ne divja državljanska vojna, ampak prikrita agresija, vodena iz tujine. Nasilje se je, kot je pojasnila, razširilo iz obmejnih območij, upornikom, ki vdirajo na predele, kjer živijo civilisti, in njihove domove preuredijo v bojišča, naj bi pomagale Turčija, Libanon in Jordanija ter deloma Irak, oborožene tolpe načrtno uničujejo kulturnozgodovinske spomenike oziroma vse, kar ima v Siriji simbolen pomen. "Zdaj smo se znašli v novem totalitarizmu, ki je neprimerno hujši od prvega - terorju sektaškega nasilja, ki ga uprizarjajo oboroženi uporniki," je poudarila v omenjenem intervjuju.

Dejstvo je, tako se zdi, da nobena od sprtih strani v spopadih ne izbira sredstev. Kaplja čez rob je gotovo uporaba kemičnega orožja. Pravzaprav so takšna dejanja vredna najhujše obsodbe. Sredi avgusta, prav v dneh, ko so inšpektorji Združenih narodov začeli preiskovati nekatere navedbe o uporabi živčnih plinov, je v predmestju sirske prestolnice prišlo do napada s kemičnim orožjem, ki naj bi zahteval več kot tisoč življenj. Združene države Amerike naj bi pridobile dokaze, da je šlo za sarin in da so ga uporabile Al Asadove sile. Začele so prepričevati mednarodno skupnost v vojaško akcijo proti sirskemu režimu.

A ni malo ljudi, ki bi radi vedeli, kaj bo ta pravzaprav prinesla. Predsednik ZDA poudarja, da bi šlo za vojaško akcijo, ki bi bila omejena tako v trajanju kot obsegu. Cilj naj bi bil onemogočiti Al Asadu, da še kdaj uporabi kemično orožje in tudi, da to ne pristane v rokah katere od terorističnih skupin. Precej ljudi se sprašuje, ali ne bi bila takšna intervencija zloraba moči svetovne velesile nad šibkejšo članico mednarodne skupnosti. Nasprotniki vojaškega posredovanja v Siriji tudi menijo, da mora biti najprej kristalno jasno, katera stran v sirskem sporu je napadla z živčnim plinom. Opozarjajo, da je treba počakati rezultate preiskav inšpektorjev Združenih narodov, ki naj bi bili znani v kratkem. Na koncu koncev je treba presoditi, ali ne bi kakršnakoli akcija Zahoda, če so kemično orožje res uporabile sile vlade v Damasku, le še poglobila krizo, v kateri se je znašla Sirija, in povečala trpljenje nedolžnih ljudi. Četudi je namreč namen vojaškega posredovanja predvsem kaznovati Al Asada, brez civilnih žrtev gotovo ne bo šlo. Prav tako je to precej kratkoročen ukrep, ki gotovo ne bo zadušil krvavih bojev sprtih strani v državi. Zato ostaja strah, da bo vse skupaj vodilo v še hujše nasilje, ki bi lahko preskočilo meje Sirije in sprožilo še večjo negotovost v širši regiji.

Dolgoročna rešitev leži v pogajanjih. Dialogu. Za dosego sprememb ni treba uničiti države. A nujno je spoštovanje. V prvi vrsti spoštovanje človeškega življenja. In kot je bil jasen papež Frančišek: Iskanje miru zahteva potrpežljivost in vztrajnost. Velik del sveta se je pred dnevi združil v molitvi za končanje nasilja v Siriji in nestabilnosti na Bližnjem vzhodu. Upam, da je ob tem vsaj kdo od voditeljev velesil uvidel, da obstaja tudi drugačna pot.