Proti toku!

| 06.09.2013, 10:20

Na gimnaziji nas je učil tudi odlični profesor filozofije, ki se sicer ni ujemal z mojim političnim in družbenim pogledom na svet, a ga še danes globoko spoštujem, ker nam je širil obzorja, nas spodbujal – da ne rečem prisilil – naj mislimo s svojo glavo in nas stalno drezal naj bomo svobodomiselni in modri. Modrost pa ni v tem, da je nekdo pameten, pronicljiv, ugleden, izobražen, pač pa v tem, da modruje, da razmišlja, da neprenehoma išče resnico in se nikoli ne zadovolji z doseženimi cilji.

Z njim smo se zapletli v pogovor o kulturi. Še nepolnoletni dijaki, ki v najstniških in mladostnih letih usmerjajo svojo radovednost drugam, smo menili, da je kultura vse to kar je lepo in dobro ter se odkriva v glasbeni, likovni, besedni itd. umetnosti. Izvajalci naših kulturnih večerov, pisatelji in pesniki, trubadurji in gledališčniki so ustvarjalci kulturnih dejanj in dogodkov in jim s skupno besedo pravimo kulturniki.

Na takšen odziv je bil profesor nekoliko nejevoljen, pojem kulture je bil zanj veliko globlji in bolj abstrakten. Vsak človek »proizvaja« kulturo že tako, da živi. V vsakdanji borbi za lastni obstoj – za narodov obstoj pravimo tej borbi delo za narodov blagor – si mora človek sam usmerjati pot: sicer na podlagi pridobljenega znanja in zgodovinske preteklosti, a vendarle si mora sam urejati življenje tako, da mu daje obliko in z njo oblikuje tudi družbo. To je kultura. Sprejeti, kar so nam naši predniki izročili (ne pozabimo, da ima beseda tradicija svoj izvor v latinskem izrazu tradere), oblikovati naš prostor in čas na podlagi plemenitih izkušenj - z odklanjanjem napačnih izbir -, zavedati se, da kulturnega prostora ne gradimo za sedanjost, pač pa za naslednje rodove.

Cerkev ni izjema. Živi iz korenin Božje besede in tradicije očetov, iz nauka svojih prednikov in soočanja z družbenim redom; prilagajati mora današnje življenje sodobnim izzivom v luči verskega izročila, cilj vsake njene dejavnosti pa je salus animarum.

V teh »kontaminiranih« dneh bi nekateri radi kratkomalo odrekli Cerkvi njen delež v družbi in političnem sistemu, v gradnji narodne kulture. Nemogoče! Kristjani se ne moremo izluščiti iz zgodovine sedanjosti, ker smo kot človeška družbena komponenta neumakljivi »proizvajalci« kulture. Ker grazia suponit naturam obstaja krščanstvo le in samo v sopotništvu skozi ta prostor in čas, torej v sooblikovanju kulturnega obzorja, ki temelji na izkustvu iz preteklosti.

Cerkev se ne more umakniti iz družbe, ker bi jo to pahnilo v protislovje. Nasprotno, v vseh družbenih dejavnostih je enakovreden in enakopraven graditelj kulture, pa četudi je ta še tako materialna in tuzemska.

A v sožitju Cerkve z družbo (in posredno z državo) obstajajo tudi nekateri toda:

1. Prvi toda naglaša, da mora krščansko občestvo graditi sodobno kulturo v zavesti, da je ne zapušča samo prihodnjim rodovom, pač pa večnosti in neskončnosti. Vsako prizadevanje, tudi na tvarnem, denarnem in gospodarskem področju, mora biti usmerjeno preko meja vesolja. Te dejavnosti ne morejo ustaviti ne žepi ne roke, pač pa mora iti skozi srce.

2. Drugi toda nas opozarja, da smo prah in pepel. Nekateri si gradijo veličastne grobnice, drugi si izprosijo naj bo njihov posmrtni pepel shranjen na kuhinjski mizi v domači hiši. A kljub temu ni povratka nazaj in »kar si prihranil, čigavo bo«?

3. Slednji toda mora na poseben način opozarjati Bogu posvečene osebe, tako v duhovniški kakor v redovniški službi: osebna lastnina je le sredstvo za preživljanje. Papež Frančišek se je obregnil ob duhovniške avtomobile, pa bi se lahko tudi ob potovanja, stanovanja, elektroniko in tehniko....

Živeti danes v svetu, ki mu vlada, bolj kot politiki, brezosebno gospodarstvo in prevarljiva grabežljivost? Da! Toda v proti toku!