Branko Cestnik za Družino: Sinodalnost – naša težava in naša rešitev
Slovenija
„Ali bomo v prihodnje v naši Cerkvi zmogli več pogovora, več jasnih in srčnih besed, več gledanja v oči, manj konspirativnih drž in več preglednosti,“ se je v začetku komentarja v katoliškem tedniku Družina vprašal duhovnik Branko Cestnik. Njegov komentar objavljamo v celoti.
Leto dni je, odkar so slovenski škofje objavili besedilo krovnega pastoralnega načrta Pridite in poglejte. Minulo pastoralno leto je bilo namenjeno branju dokumenta, prihodnji dve leti naj bi župnije in druge sredine spisale svoje načrte. Pastoralno načrtovanje je ena izmed najzrelejših oblik sinodalnosti. Čim več je sinodalnosti, tem bolj trdno je občestvo, močnejša je Cerkev. Toda, kaj je že sinodalnost?
V Cerkvi poleg hierarhičnega načela poznamo tudi sinodalno (iz gr. syn = skupaj, odós = pot). Po hierarhičnem načelu odprti navdihom Svetega Duha postavljamo voditelje, katerim smo dolžni pokorščino, saj predstavljajo Kristusa samega. Sinodalno načelo, ki ga je iz fosilnega stanja prebudil drugi vatikanski koncil, dopolnjuje hierarhično in pomeni, da rastemo iz evharistije v zrelo skupnost, v kateri se odkrito pogovarjamo, načrtujemo, sprejemamo odgovornost. Sinodalnost je podobna demokraciji, a je od nje tudi bistveno drugačna. Demokracija živi od tekme interesnih in idejnih taborov, sinodalnost iz našega bratstva in sestrinstva; demokracija odloča o vsem in pri tem uporablja preglasovanje, sinodalnost ne more odločati o Božjih resnicah in zapovedih, uporabljanje preglasovanja je zanjo prej poraz kot zmaga.
Kakor pravimo, da v Sloveniji šepa demokracija, tako lahko rečemo, da v Cerkvi na Slovenskem šepa sinodalnost. Odkrit pogovor, dogovor in soudeležba občestva pri odločanju so marsikje bolj ideal kot stvarnost. O šepavi sinodalnosti se lahko prepričamo po župnijah, kadar o vsem, z odtenkom barve vaz na podružnici vred, odloča le župnik; po škofijah, kadar »navadnim« duhovnikom ni povedano, kaj se pravzaprav dogaja s škofijskimi financami in kdo je kriv za to ali ono polomijo; na medškofijski ravni, ko množica svetov in odborov s Slovenskim pastoralnim svetom na čelu ne ve, kakšen je, če sploh je, njihov učinek.
Spomnimo se slovenske sinode in ustanovitve novih škofij. Sinoda, ki smo jo med njenim potekom iz kanonskih razlogov bili primorani preimenovati v Plenarni zbor, je spisala še danes veljavno besedilo. A četudi je bila sýnodos (t. j. odkrit pogovor na stičišču poti), nekaterih tabujev ni razprla, o najbolj strateški odločitvi tistega časa, o ustanovitvi novih škofij, pa ni razpravljala. Najbolj strateška odločitev se je tako zgodila mimo najbolj strateškega foruma. To je paradoks, zlasti če vemo, da je informacija o možnih novih škofijah po cerkvenih kanalih krožila že pred začetkom sinode (leta 1999). Kakor da bi nekdo jemal sinodo za peskovnik, v katerem naj se igrajo laiki in nižji kler, medtem ko »prave odločitve« sprejemajo daleč od neposvečenih oči in ušes, na star način, iz večne metropole, brez nadležne in neuke province.
Pri timingu ustanavljanja novih škofij seveda ni šlo za nekak vnebovpijoči greh proti sinodalnosti, razvidno pa je, s kakšno lahkoto jo preskočimo. Težava s sinodalnostjo torej ni zgolj naša, zgolj tukajšnji defekt. Tudi rimska kurija bi se ob takšnih primerih morala vprašati o svojem odnosu do sinodalnih procesov, ki tečejo v krajevnih Cerkvah. Kajti če se Rim ne ozira na živo razpravo odgovornih krščanskih mož in žena (v zanj morda majhni in nezanimivi slovanski provinci), kako naj pričakujemo, da bo (v tej isti provinci) povprečen župnik spoštoval mnenje povprečnih članov župnijskega pastoralnega sveta? Če ni sinodalne kulture na najvišjih ravneh, kako naj pričakujemo, da bomo na nižjih ravneh, recimo, vzeli zares pastoralno načrtovanje? Veseli nas, da je papež Frančišek v znamenitem letalskem intervjuju na poti iz Ria spregovoril tudi o sinodalnosti. Kot je videti še iz drugih njegovih besed in dejanj, on vanjo resno verjame in nanjo resno računa.
Slovenska Cerkev danes doživlja hudo uro. Čez deset ali dvajset let jo bo doživljala spet, če se ne bo vmes naučila odkrito pogovarjati in če bo na koncu več teže imelo to, kar se šepetaje sklepa v majhnih skupinah anonimnih senc, kot ono, o čemer drugi razpravljamo na glas, zastavljajoč svoja imena. Zato ob začetku novega pastoralnega leta, v katerem bomo dobili tudi dva nova nadškofa, preprosta želja in prošnja, da bi v prihodnje v naši Cerkvi zmogli več pogovora, več jasnih in srčnih besed, več gledanja v oči, manj konspirativnih drž in več preglednosti. Pisanje pastoralnih načrtov, ki mu bo namenjeno naslednje leto, je pravcati kairos, milostna priložnost, da se slovenski katoličani navadimo evangeljske komunikacije, odkrijemo sinodalnost ter tudi skoznjo zacelimo boleče rane zadnjih let in tednov.
Vir: Družina
